Rdeci Debeli na grmadi

Moje telo in zavest nista navajena na taksne novoletne drazljaje, kot jih nesebicno daje jug Indije, Kerala. Plus 30 stopinj, vlazno in soparno, le majica in kratke hlace, vroc asfalt, vonj po morju in malce lepljive dlani od soli. Za zajtrk banane ali papaja, za kosilo slastna morska hrana iz “tam nekaj deset metrov stran”.

Fort Kochin je prazaprav otok, ki ga s celino povezuje le nekaj mostov. “Ni sans, da se zgubiva,” pravi Andrej. Pa sva najela dva lokalna kolesa, z lokalnima kljucavnicama in lokalno “belanco” in sva se vozila po lokalno po najbolj lokalnih cestah. Ta kolesa niso narejena za mojo velikost. Kolena so klovnovsko udarjala preko “belance”, zavoji so bili bolj poskus okorne spremembe smeri, zvonec sem odkril sele proti koncu voznje.

Voznja s kolesi ima pred skuterjem eno poglavitno prednost. Veliko bolj si namerc pozoren na vse stvari, ki se dogajajo in nahajajo okoli tebe. Vse opazis, vse dozivljas mnogo intenzivneje, veliko bolj lahko komuniciras z okolico. “Happy new year, happy new year, happy new year …” se je slisalo vsakih nekaj sekund. “Happy new year to you too,” odgovarjam ze skoraj z njihovim naglasom, ki foneticno zapiasno izgleda tako nekako: “epi nu jie”.

Vasice, stran poti. Otrocki s kvazi pripravljenimi bozicki oblecenimi v ocetovo staro obleko, s kapicami na glavi in skatlico v roki hodijo od hise do hise, od znanca do neznancev in si obetajo kaksen ali dva kovanca. Ravno sva popolnoma zalutala (res ja, ne mores se izgubit :), se vsedla zraven dveh domacinov na tla, pozdravija Johnnyja v plastenki od kokakole, prizgala cigaret in se zaklepetala. Pa so prisli, takoj, hitro, slisali so naju in ze dalec tam videli …

… in sva jim polepsala kaksno minuto.

V sobico sva prispela zvecer, okoli 6 ure. V zraku se je ze cutila novoletna napetost. “There will be 5000 policeman today,” pravi lastnik hotela, ki ze od vsega zacetka deluje skrajno paranoicno in prekomerno previdno. “Be very careful!”

Ne bi mogel reci, da smo bili klapa naju dveh in treh iz severne Amerike, kaj prevec previdni. Po slastni morski vecerji (skampi in dagnje) gremo seveda tja, kamor nas vodi tok mnozice. Ob obali, po betonski potki, mimo vseh policistov in policistk (ni jih bilo 5000, niti 500, mogoce 50), do … do ogromnega bozicka, rdecega, debelega. Napolnjenega s slamo. Le nekaj metrov stran od morja, ograjen z leseno ogrado z visine vsaj 10 metrov gleda nekaj tisoc tistih, ki se bomo naslajali nad njegovo usodo.

Okoli njega se prizigajo bakle in svetlebne signalne palice, raja vzklika vsakic, ko se karkoli blescecega pribljiza Rdecemu Debelemu. Prvic, drugic, tretjic. Se nic. Samo rajcajo. Vzpodbujajo mnozico, da pade v evforijo. Slisi se vzklikanje, petje, visoko nad glavami se vidijo ekrancnki telefonov.

Brez odstevaja. Iz nenada. Puf. In zagori. Grozece. Od nog, prek trebuha gor do grozecega obraza. Vklikanje, lajanje, piskanje in pokanje ognjemeta. Raja poje. Ni objemanja, ni prekomernega rokovanja. Le nas pet se objame, taako kot so nas naucili. Ceparav se ne poznamo, sem jim iskreno zazelel nekaj norega v novem letu. In gremo dalje …

… in se kmalu ustavimo. Mnozica hitro po grmadi zapusca prizorisce. V trumah odhajajo. Domov, nekam drugam, kamorkoli ze. Alkohola ze od 23.00 ne tocijo vec. Nihce ne ve, kje bi se dalo dobiti kaksno pivo. Res bi pasalo. Se vedno je namrec vroce za znoret, grlo suho, zelodcek se oglasa. Pivo bi resilo vse. No, prav. Tudi spanec ni slaba ideja. Sploh pa je edina mozna. Ura je 1.56 ko lezeva v posteljo. Zgodaj, a polna norih obcutkov najbolj pestrega novega leta do danes.

Le kje bom drugo leto? Le kje bom iz leta 2012 na 2013?

Pestro 2011!