Na jug, v Kochin. Po banane

Sladek in kisel, zraven pa se vonj po vrocem, potnem in pekocem. Ob balzamicnem vonju pravkar olupljenih pomaranc ravno v trenutku zaustavljanja vlaka in vonju “po rocni” na se eni izmed tisocerih postaj na poti iz Goe v Kochin sem premleval sanje. Ogromno sanjam. Zivo. Slisim glasove, vidim podobe. Ne pretiravam. In ko sem zadnjo noc lezal v sobici prijazne druzine v Palolemu, sem slisal nekaj, kar pravi: “If you don’t like India, take the whole cake. If you love it, take one plate only…” Tako blizu in tako jasen je bil glas, da sem se zbudil. Ne vem tocno, kaj pomeni ta rek. Morda se nanasa na moje prekomerne in prepotencirane zelje po dozivljanju vsega in vsega ostalega. “Na dveh mestih hkrati pac ne mores biti,” sem slisal ze veckrat v zivljenju. Verjetno se moram nauciti uzivati ob enem kosu torte in ne stalno na hitro v usta zbasati cele, ogromne …

(Samo) Dve in polurna zamuda vlaka, 16-urna voznja in nekaj deset chaijev me je znova pustilo leteti. Obozujem voznje z vlakom. Pocutim se kot milijonar. S svojo valuto lahko pocnem vse. Cisto sem svoboden in ni mej. Lahko sedim pri odprtih vratih, ko mimo mene drvi Indija v vseh svojih lepotah, lahko se v vsakem trenutku zapletem v pogovor s komerkoli, lahko uzivam v chaiu in ga namerno razlivam po jeziku (da vidim, kako posamezni predeli jezika reagiranjo na njegovo prisotnost. In ja, najtezje je dobiti samo njegov grenek okus. Pac so receptorji za grenko tam cisto zadaj na jeziku in res izgleda malo debilno, ko si caj z glavo nazaj in iztegnjenim jezikom vlivam tja dalec v grlo.)

Prispem v Kochin. Mesto sestavljeno iz otockov in polotockov. Preberem da Erkanalum ni predel za “chill-out”, zato po kratkem predahu za kokos in pogovoru z lokalnim taksi voznikom koncno pripesacim do pristanisca. Kupim karto (3 Rs, nic torej), se vsedem na trajekt in se odpeljem v neznano. Pristanem na (pol)otocku (ne vem se tocno) Fort Kochin. Lonely Planet je ze odprt na pravi strani, najdem prvi hotel pod poglavjem Sleeping/Budget, vzamem sobo za dva, placam in prizgem Berryja.

“Amigo. Jaz sem prispel. Royal Grace hotel, Fort Kochin. 200 Rs na osebo, lepo je. Vzami trajekt in pridi. Javi ko bos tu.” Zapiska tam nekje dalec stran na Andrejevem telefonu. V Kuala Lumpurju (Malezija) se je pravkar vsedel na letalo in 2 urni let, 2 urna voznja s taksijem ga pripeljeta do mene. Koncno, to ze v Sloveniji, na kavi (beri: pivu) v STA-ju obljubljeno pivo. Kingfisher za 100 Rs v najbolj lokalnem baru. Midva, 30 domacinov z viskiji na mizi, nic glasbe, samo ta cudna, znova neka nova govorica.

Dan zacenjava pozno. 10.30 je ko ustaneva. Zajtrk, “krompirjev golaz” in “palacinka”. Cakam se banane in jutro bo popolno. Razmisljam o dnevu. Se mi zdi, da je ena najpomembnejsih stvari, ki jih moram razcistiti sam pri sebi ta, da preprosto sprejmem “tveganje” (naj ne zveni tako grozno, kot se slisi), da vsaka pot v neznano predstavlja vsaj 5 % moznosti za “tukaj-se -pa-res-nic-ne-dogaja”. In pod to besedno zvezo mislim izkljucno na stvari, ki se popolnoma izfizijo (huda beseda, se vec jo bom uporabljal).  A na dobri poti sem. Vem, da lahko se iz tako brezupne situacije naredim nekaj posebnega. No, vsaj mislim, da znam …

Danes je novo leto. Mesto je prijetno okraseno, po malem me spominja na Sumenep na otoku Java v Indoneziji. Polno igral, ogromno stojnic, veliko domacinov in le nekaj, ne prevec turistov. Tole mesto me ni pustilo na cedilu. Ni se izfizilo 🙂

Grem po banane, vam pa dobro jutro in prijetno praznovanje novega leta.