V Chiang Maiu sva deseti dan. Živiva le nekaj minut vožnje s kolesom do starega dela mesta. Prepletenih ulic, pisanih cvetličnih gredic in trgovinic, ob katerih 1001 dar izgleda kot sramežljiv pionirček. Zbujava se pozno in še kasneje hodiva spat. Na strehi najinega bloka vsak drugi dan izvajava jogo, ob prostih dnevih tečeva v mestnem parku. Midva in ostalih nekaj deset.
Za zajtrk uživava ob eksotičnih sadnih solatah, ki jih sestaviva na lokalni tržnici le nekaj minut od najinega doma. Doma. Za poslastico si privoščiva sveže zmleto kavico in kolačke z zapečenim beljakom. Če sije sonce, si privoščiva še svež pomarančni sok. Tukaj vsak dan sije sonce.
Oblečena sva v sveže majice in hlače. Katka si je kupila roza natikače. Pravkar je stopila skozi vrata: “Joj, še en mini nakup sem naredila.” In rahlo zardi. Rdeče, ko so rdeče te pravkar kupljene šminke.
Fotoaparat te dni pogosteje pustiva doma, kot pa ga vzameva s seboj. Ob sončnih zahodih bereva. Te dni nisva popotnika. Igrava se, da je Chiang Mai najin dom. Vse, ki jih srečava vsaj drugič, pozdraviva prisrčno in pri tistih, kjer jeva, poskušava z: “Isto kot zadnjič, hvala.”
Gre. Počasi. In je noro lepo! A kakšen swing večer s klapo ne bi škodil. Pa kakšno pivo na Metelkovi. Pa topel čaj na Šmarni. 🙂
