“22.000 rupies, sir. This is the cheapest option. Peak season, you know …” Zanimivo je, da moram pot domov vsaj deloma nacrtovati ze 14 dni pred koncem potovanja. Ja, Indija je ze sama po sebi ogromna in ko je tukaj se sezona december-januar potem se stvari se dodatno zapletejo. Vlaki so zasedeni, letalske karte prekleto drage.
Na Jugu sem. Skoraj cisto tam dol. 9 stopinj severne geografske sirine, v mestecu Allapuzha. Mesto, ki mu pravijo indijske Benetke lezi na tisoc drobnih otockih, ki jih locujejo recni kanali, prek njih pa taksni in drugacni mostovi, mosticki.
Pozna se. Pozna, da se stvari vsako stopinjo juzneje posteno umirjajo. Ulice so bolj prazne, manj je trobljenja, manj prosijacenja. Vec je pocasnega postopanja kar tako povprek, neskoncnih pogovorov na ulicah, smeha, zelja, upanja …
Sem sva prisla, ker zeliva uziti nekaj tiste pristne, tropsko zarascene in prvinske Indije. “Backwaters” pravijo tem predelom. Gre za labirint recnih kanalov, ozkih in sirokih, ki se od Arabskega morja razpredajo globoko v celino. Odkrivajo znano in vedno za seboj pustijo nekaj, kar verjetno ne bom nikoli videl. Drobne vasice, ki zivijo samozadostno …
Ce sva se vcerajsnji dan prezivela “zeeeelooo pooocaaaasiiii” (beri: edini premik je bil do kina – spet nic razumel, bilo je fino noro fain), sva danes polna kilometrov. Trajekt iz otoka na celino, tuk-tuk do zelezniske postaje, vlak do Allapuzhe, tuk-tuk do mesta …
“My father just died, I am so sorry, I cannot offer you accomodation,” se mi je izpovedal lastnik hisic v vasi, kjer sva nameravala preziveti nekaj noci. Nisem imel besed. Cisto me je prizemljilo …
Jutri se odpravljava na celodnevno raziskovanje mini kanalckov. Gremo s kanujem. Voznik, Andrej in jaz. Veselim se za znoret …
“22.000 rupies, sir.” Ni sans. Ne dam za letalo do Delhija 300 eur in ne dam niti 100 eur, kolikor sem potem sam nasel cenejso opcijo. Pa grem na zeleznisko postajo. “One ticket from Trivandarum to New Delhi. Sleeper class. How much is that?” vprasam prijazno, prijetno okroglo gospo. “608 rupies, sir,” odgovori, seveda z naglasov. “And how long does the ride take?” “Well sir, it takej about 50 hours. OK?” Seveda OK. Obozujem vlake! “I’ll take it!”
10. janurja ob 11.30 se vsedem na vlagu, tukaj skoraj cisto na rtu Indije in 12. janurja ob 14.45 prispem v Delhi, od koder potem 14. janurja letim domov. Razdalja je zajetna. Nekaj malega vec kot od Ljubljane do Moskve. Noro.
Ze delam nove plane … 🙂
