Vedno sem in bom zagovarjal tezo, da se človek rodi po naravi dober. Da se misli formirajo v pozitivno smer, da je vsako dejanje samo po sebi prijetno, da je človek v svojem bistvu vedno odprt do okolice. Za vsakršno anomalijo tega nikoli ne krivim posameznika … vzrok je potrebno pripisati njegovemu okolju.
Če si še tako tajim, moram vendarle priznati, da me zadnje mesece vodi predvsem potreba po varnosti. Rad bi imel. Rad bi IMEL. Ne dajal, ne delil, ne osvajal. Rad bi si preprosto zagotovil nekaj tistih osnovnih stvari, s katerimi bom lahko svoje misli znova spravil na tisto prvobitno raven posameznika. Na dobro.
Nisem eden tistih, ki pravi, da ga moderno potrošništvo zasvoji. Da ga spremeni, mu zabriše meje realnega in ga vodi zgolj k oprijemljivemu dobremu. Ne. Še tako ekstremna izkušnja, kot je izvrševanje stroge samodiscipline pri potrošji z bančnimi karticami mi ne pride do živega. Nekateri pravijo, da nas “plastika” utaplja v dolgovih, sam mislim, da nam potrošništvo na sodoben način ponuja predvsem možnost preizkušanja samega sebe, isklanje lastnih mej in zapisovanje novih “nikoli-uresničljivih” želja.
O tem sem že govoril. Nedosegljivost ciljev je gonilo posameznikove motivacije. In če mi nekdo pove, da lahko za 60 eur nakupi 5 vrečk živil, za katere sem poprej mislil, da me bodo oropale za vsaj 150 eur … čestitam!!! In če vidim, da lahko s 100 eur svojo drago peljem na tri super gurmanske večerje “ne-zaljubljenih” školjk in pri tem doživim nekaj novega, v ustih občutim okus, ki ga poprej še nisem in se trudim v njenih očeh ujeti zrcalno sliko mojih čustev … čestitam!!! In če vidim, da sem lahko tudi danes, tukaj, vsak dan svoboden in DOBER … čestitam!!!
Altruizem je nekaj, kar morda ne obstaja. Morda je v celofan zavit egoizem, morda. Vem pa, da je najlepše nekoga imeti iskreno rad. Brezpogojno. Preprosto zato, ker je. Ker obstaja. Ker daje, ker deli, ker osvaja. Ker je dober! Iza, dobro-došla! Rad te imam …
…in ko si jo prvič zagledal, si se mogoče vprašal “Kako je to možno”?, kako je lahko med nami povsem novo, edinstveno bitje?Odgovor so mi verjetno dale nenadne solze;tiste,ki jih ne bom pozabila nikoli in takšne, ki ne vem ali jih bom še kdaj doživela…tople…mehke…polne življenja. In vse kar sem videla, je bil on, drobceno bitje…a polno življenja. Šele nekaj dni kasneje sem uspela povprašati o svojem življenju, nenamerno…verjetno je takšen vpliv rojstva, ki ga gledaš od daleč, pa vendar od tako blizu…Naj te ne zmedeta “plastika”, potreba po hrani (takšna ali drugačna) in občutek, da nesebičnost ne obstaja. Obstaja. Vse obstaja…do tiste mere in dokler sam verjameš v to. Samo spomni se na trenutek, ko si vstopil v sobo in jo prvič zagledal…vse je možno.