Bali je velik približno toliko kot tretjina Slovenije. Ima nekaj večjih mest(ec), ogromno vasi, eno letališče, več pristanišč. Na leto se sem zgrne milijone turistov in z njimi milijarde dolarjev. Njegove glavne ceste 24 ur na dan prenašajo izpuste in troblje tisočerih avtomobilov in milijonerih motorjev. Tržnice bučijo, v templjih kričijo ceremonije. A vse to je danes, en dan po celodnevnih ceremonijah, izpuhtelo kot kafra.
Danes je Nyepi. Tihi dan. Prvi dan novega leta 1939. Ne boste verjeli, ampak danes na ulicah po celotnem otoku ni niti ene same osebe. Na cestah niti enega samega avtomobila. Zaprta so vsa pristanišča in, neverjetno, tudi vse največje letalske družbe se držijo navodil. Navodil, ki sva jih tudi midva prejela v najin poštni nabiralnik in se berejo skupaj s pripradajočimi slovničnimi napakami) takole:
“The day of Nyepi is one of complete an utter inactivity and silence, so when the evil spirits descend they decide that Bali in uninhabited and leave the island alone for another year … No one (including visitors to Bali) is allowed to go outside on Nyepi day. We advise you to close window blind, only minimum lighting can be turned on.”
Si predstavljate prvi pogled odgovorne osebe pri Qatar Airways, ko dobi takšen dopis? 🙂
Vse kar se ta trenutek sliši, je čivkanje nekaj eksotičnih ptičk in veter, ki premetave velike liste sosedove palme. Čeprav si ne bi smela kuhati kosila, se bova pregrešila. Obljubiva, da bova zavese tako močno zagrnila, da zli duhovi ne bodo ne videli ne zavohali slastne tune.
Ampak, a veste kaj. Se pa resnično čuti neka energija v zraku. Če cel otok in z njim vseh milijon ljudi verjame, da se danes naokoli sprehajajo zli duhovi in iščejo sledi življenja, potem, prisežem, da jih čutim tudi jaz. Ravno ta trenutek.
