Ne zamerite nama, ker se malce manj javljava na blogu. Sva precej aktivna na najini Facebook strani in z nekaj najlepšimi utrinki s poti še na Instagram profilu, blog pa je malce bolj požrešen s kilobajti in tega tukajšnji interneti pač ne zmorejo. Saj vsake toliko časa prinese kakšen val dobrega signala, ko bi lahko brez težav zdownloadala 0,7 % kakšne nove nadaljevanke, ampak tako pride, tako ga tudi odnese. Na hitro. 🙂
Na otoku Nusa Penida sva. Majhnem otočku, velikem 200 kvadradtnih kilometrov in s 45.000 prebivalci. Otok je bil v času nizozemskega osvajanja sveta tukajšnji “goli otok”, zato se ga še vedno drži mit o zlih duhovih in jada-jada-jada. Dobra stvar, saj je kljub bližini turističnega Balija ostal praktično nedotaknjen. Ceste so še vedno “enopasovnice”, brez bankin in z življenjsko dobo do-prvega-dežja. Otročki so smrkavi in razcapani, stare tetke so brez zob in z joški do kolen postavljenimi na ogled. Velik del otoka je hinduistični, vasica v kateri živiva midva je muslimanska. Striček, ki nekajkrat na dan s petjem pospremi k molitvi, poje tako lepo, da imava kurjo kožo. (Mimogrede, se opravičuejm, ker ne vem, ampak kako se tem stričkom pravi?)
Čeprav sva se prišla na otok potapljat, sva pravzaprav naredila en sam potop. Na srečo je bil ta z mantami. Naj bi jih še 7, vendar nama je bolehanje prekrižalo načrte in bova budget in energijo prihranila za naslednje mesece. Sicer pa je Nusa Penida raj za potope in če se odpravlajte sem, poglejte na Penida Dive Resort, kjer imajo zelo ugodne cene (dva potopa 65 eur), prijazne dive masterje in super ekipo lokalcev. In čeprav imajo v imenu “resort”, so cene sob več kot znosne. Lepa sobica za dva 18 eur na dan.
Spet se fijakava z motorjem gor in dol po otoku. Čeprav je kakšna lepota oddaljena zgolj 10 kilometrov, lahko vožnja do nje traja tudi uro in pol. In tako minevajo najini dnevi. Včeraj sva našla glavno (!) cesto, ki prečka otok. Vozila sva se 40 minut in na poti srečala dva atomobila in tri motoriste. Otok je fantastičen. Če iščete nekaj, da boste lahko mladim popotnikom čez 30 let rekli “Ja, ko sem pa jaz bil na Nusi Penidi, še sploh ni bilo hotelov”, potem je ta otok pravi!
Čaka me še pol palačinke z banano, malo kave in Katka, ki počasi že pakira za današnji izlet. Arivederči.
