Takolele. Pushkar sva izžela, kolikor se ga je izžeti dalo. No, če vprašate Katko, je tudi Pushkar izžel njo, ampak na srečo je sedaj to že skoraj mimo. Najedla sva se, napila. Prevozila nekaj kilometrov s skuterjem po cesticah med kamenjem in puščavskimi sipinami. Sklenila nekaj bežnih in verjetno kmalu zgolj v bled spomin zabrisanih prijateljstev. Izpeljala nekaj kupčij po principu “volk sit in koza cela“. V tišini meditacije preživela nekaj prijetnih minut ob jezeru v središču mesteca in izpopolnila headstand med izvajanjem yoge na travniku pred guest housom.
Jutri greva dalje. Malce gor in malce levo. V mestece Deshnok (znano po svojem podganjem templju, kjer si želiva preživeti kakšno noč ali dve, ampak o tem čez par dni), 320 km oddaljeno od Pakistana. Če sem čisto iskren, me še kako mika, da bi skočil tja malo čez. A po drugi strani si ne morem pomagati, da me ne bi vsaj malce zmrazilo, ko s prstom po zemljevidu rišem najino pot tako blizu te temno rdeče zarisane meje med vojno in mirom. Ja, ja … lahko je biti pameten pred laptopom!
U, še to. Pridna sva bila. V Pushkarju sva svoj dnevni budget zmanjšala na cca. 2500 rupij, kar znese cca 30 eur na osebo. In nisva niti približno stradala in živela v kakšni luknji. Prej nasprotno. Burp … pa se mi spahne po odlični samosi. 🙂 Obožujem potovanje po Indiji!
