Sicer smo prehodili tisoč stopnic, sputili dušo, prišli gor čisto prepoteni, ampak se je splačalo. Nekje na hribu z razgledom na veličastno Alhambro, smo si privoščili eno uro vrhunskega flamenka. Kitarist, dva ekspresivna vokalista, gospod plesalec (podoben matadorju), gospa plesalka (podobna jeznemu bikcu). Ob rdeči svetlobi je šov trajal eno uro, Art je zdržal 40 minut oz. dokler nismo pojedli vsega pršuta, kruha in pečenega krompirja.
Granada je manjša od Cordobe, nam pa se zdi, da smo prišli iz vasi v velemesto. Živimo v hudem malomeščanskem stanovanju z razgledom na glavno, glasno, vedno živahno ulico. Pod nami je Burger King, levo Zara Home, dol pri križišču mestna hiša in ogromen spomenik nekomu za nekaj lepega.
Mesto živi za Alhambro. Kraljico na vzpetini. Kraljico, ki se nam ni pustila osvojit. Ker smo sem prišli brez vstopnic, sva po nasvetih iz vseh smeri preizkusili vse: refreshali uradno spletno stran vsak dan takoj po polnoči, prečesali vse turistične agencije, ob 9. uri zjutraj stali v vrsti na turističnem centru v mestu, ob 10. uri pa še na vhodu v graščino. Nič. Nada. Niente.
Me spomni na Taj Mahal. Skoraj leto dni svojega življenja sva preživela v Indiji, jo prečesala po dolgem in počez, pa se nama je vedno izmuznil. Še en ralzog več, da se vrneva tja in sem.
Nismo več lačni. Nismo žejni. Lepo spimo in se le še utolažljivo jokamo. Očitno smo rabili tri dni, da smo se skalibrirali. Povprečje.
Jutri nas čaka najdaljša vožnja na tem roadtripu, in sicer se premikamo iz Granade na vzhodu, čisto ob morje v Cadiz na zahodu. Dobre štiri ure vožnje bomo razbili v mestu Ronda. Kosilo, kavica, sprehod, potem pa dalje. Kirk je nekaj dežja, vetra in oblakov menda vrgel tudi do sem dol. Upamo vseeno na vsaj še nekaj sonca.
