Mua-ha-ha-ha-ha! Pripravila sem super plan, poslušajte:
Zdajle sta Katka in Mic še na Šri lanki in ta dva norca sta pripravila en maaaaanjši računček brez krčmarja. Splanirala sta pot, za katero predpostavljata, da bo minila, kot bi rekla keks, ampak žal tako pri meni ne gre. Da si prislužiš moje spoštovanje in te za dobrodošlico še objamem (kar te z veseljem), me bosta najprej poslušala in prestala (upam) tole mojo manjšo preizkušnjo.
Najprej, ko bosta po nočnem letu, ob katerem zaradi adrenalina ne bosta niti za trenutek zatisnila očesa, pristala v mestu Chennai na moji vzhodni obali, ju bo pričakal divja vožnja do centrale železniške postaje od katere želita dalje v notranjost province Tamil Nadu, v mesto Madurai. Ne le divja v pomenu konstantnega trobljenja, vrivanja, jemanja prednosti in sploh prometnega kaoza. Predala ju bom tudi mlademu šoferju iz spomina katerega bom izbrisala pot do postaje. Nekajkrat bodo zgrešili odcepe, se vozili vzvratno po štiripasovnici, ustavljali motoriste in jih spraševali za nasvete … in po kakšni urci vožnje bosta prišla na postajo.
Na postaji ju bom pošiljala malce sem in tja, nakar ju bom poslala v eno ogromno malce podrto hišo, z dvigalom v prvo nadstropje in čakat na vozovnico do Madurai. Najprej ju bom posedla pred zaprta vrata, nato pa nanju naščuvala še policista, ki jima bo rekel: “This is not your place.” No, na koncu vsega, ju bo le spustil naprej in ju predal mrkemu gospodu, ki se bo, dokler ne bo ura točno 8 zjutraj in bo začel delo, mimu njuji sprehajal brez besed in brez odzdrava. Da še malce začinimo tale njun plan, jima ne bom dala jutranje vozovnice, temveč ju bom pustila na postaji čakati do 20:20. Pa da vidim, kako bosta po neprespani noči preživela 12 ur v vrvežu železniške postaje 6,2 milijonskega mesta.
Sicer se bosta trudila malce zaspati, ampak ju bom z občasnimi šalami v obliki napada muh, glasne glasbe iz zočnikov, žeje, tiščanja v mehurju … držala pokoncui.
Vlak bo prispel točno. Pobrala bosta prtljago in našla svoj kupe v sleeper 6 vagonu. In ja, uganili ste. Njuna sedeža bosta zasedena. Na preizkus potrpežljivosti ju bom postavila tako, da družina, ki bo zasedla njuno mesto ne bo znala niti besedice angleško. Ura bo 22:00, ko bosta kočno zasedla vsak svoje mesto, jaz bom vklopila še ventilatorje, da jima bo pošteno hladno in ju poslal v noč. Spomnim se, da sta med čakanjem na postaji v Chennaiu pogledala na vozovnico, kdaj vlak prispe v Madarui. “Dvajset minut čez 5,” je rekel Mic in se delal pametnega, kot vedno.
Uporabila sem vso svojo moč, pošteno pritisnila na “plin” v vlaku in tako smo njuno postajo dosegli ravno v trenutku, ko sta sladko spančkala. Namesto 8 ur in pol, smo se vozili dobrih 7 ur. Ok, ok, ok. Res nisem tako zlobna, zato sem dedka, ki je spal nad njima poslala, da ju zbudi in tako sta tik preden je vlak speljal uspela vso svojo prtljago spraviti z vlaka na postajo v Maduraiu.
Ura je bila nekaj če 4 zjutraj … in ko sem nekaj čez šesto na mesto poslala sonce, sem jima sporočila, da sta preživela prvo pravo indijsko preizkušnjo.
Dobrodošla v Indiji.
Katja in Mic, fantastičen blog ! Uživam ko berem in fantaziram o podobnem !
Problem no have hahaha ;))
🙂 Pravijo: “Skoči, lahko je!” 🙂
noro 😀