Kamele in vodka. Uzbekistanska puščava.

Sedimo na vrhu sipine. Ura je nekaj minut do šestih zvečer in po celodnevnem popotovanju, ko mu na pot ni stopil niti en sam oblak, je sonce samo še vzdihljaj nad horizontom. Mrzlo je. Puščava tik pod mejo s Kazahstanom je posejana z yurtami – tradicionalnimi uzbeškimi šotori – v katerih dandanes res prespi vse več turistov, a so še vedno močno vpete v vsakdanje življenje domačinov. So kuhinja in shramba, spalnica za goste in še kaj.

Iz gorske vasice, kjer smo dva dni tavali po vetrovnih vrhovih hribčkov in občudovali mogočne vrhove gora, smo po treh urah vožnje prispeli k družini, ki je ob svoji skromni hiši (elektrika tu in tam, WC seveda na štrbunk, voda pa iz vodnjaka) postavila šest yurt, v vsako pa nekaj postelj.

Najprej smo bili sami. Mi štirje in družina. Dva otročka (enega smo takoj ožigosali za lokalnega huligana), starejši brat, mama, njena mama, teta in trije očetje (razporedite si ji po lastni presoji). Potem se je pripelajl prvi avto. Izstopi šofer, odpre vrata sovozniku in izstopi še 4-letna punčka, ki je bila ves čas vožnje naslonjena na armaturko z glavo samo kakšen centimeter od sprednje šipe. Nepripasana, kakopak. Pa drugi avto s kruhom. Tretji, ko tetka ven vzame razkosano meso neke puščavske živali (verjetno koza).

“Hey, what is happening?”, vprašava.
Odpre google translate, reče nekaj v telefon, ujameva skoraj kakšno besedo.
Prebereva: “Tomorrow is wedding.”

Ljudje prihajajo in prinašajo dobrote. Zdi se, da smo jim malo v napoto, ampak ne preveč. Smo prijetna distrakcija za njihovih 8 otro… sekunda, aha, ne, ja … 12 otrok – tamle so še štirje prilezli iz prtljažnika. Lila in Art najdeta frnikolo, jaz s kamenčkom zvrtam luknjo in se kičkamo. Potem se naveličamo, na srečo se od kdo ve kod vzame še ena punčka, oblečena v jeans od glave do gležnjev in začne delat kolesa. Potem delamo kolesa vsi. Pesek ni samo v supergah, zdaj je v laseh, očeh, ušesih in ostalih telesnih odprtinah. Tamala dva sta okrog ust kot dva cigota (z vsem spoštovanjem do vseh romskih skupnosti).

Tuširali se ne bomo. Kdo se pa še tušira. (Z vsem spoštovanjem do vseh romskih skupnosti). Zunaj je iz ure v uro bolj mrzlo, WC je samo eden, sicer lep, a po tem, ko ga je polulalo vseh 78 dnevnih obiskovalcev (svatov?), se odločimo, da si bomo zobe umili z dva deci vode iz plastenke. Ampak ne še takoj.

Medtem ko čakamo na tisti sočni zahod iz prvega odstavka tega prispevka, otroci skačejo v globine sipine. Nekje pod nami fant star nekje med 6 in 22 v dir požene dve kameli.

Ko nam zvečer, tik preden gremo spat, pokažejo velike kose mesa, ki ga bodo čez noč obeseli na vrv (da se posuši?), gospod, ki nam je ob večerji dvakrat dotočil vodko ponosno reče: “Tomorrow party. Camel, vodka, camel, vodka. Tuc tuc tuc.” Malo zaplešem, ker imam v riti tri štamperle vodke, pa me Lila hitro postavi na realna tla: “A to je tista moja kamela od prej?”

Ko nam je tetka pozno zvečer ob ognju zasvirala tri po domače in smo jo nagradili z napitnino $10 (note to self: drugič si prihrani kaj drobiža!), smo šli pod odeje. Debele odeje. Čeznje pa še ene odeje, zavite v tretje odeje. Če smo kje slučajno pustili odprtino, je zazeblo do kosti. Ponoči nas je namreč pričakalo puščavsko mrzlih 3º celzija.

Zdaj smo že v Bukhari. Mestu 200 kilometrov naprej po naši tirnici. Najprej smo se stuširali, izpraznili pesek iz superg, potem pa na kavo in sladice. 8 evrčkov za tri torte in dva okusna macchiata, ki jih tudi pri nas dobiš le redko.

Lila je pravkar enga spustila in gre kakat. Naj bo to zaključna misel dneva.