Bog nam pomagaj in nas, prosim, ne kaznuj. Znižali smo standarde. Začeli smo takole: za prevoze na potovanjih potrebujemo otroške sedeže, kredibilnega voznika in dober avto. Po štirinajstih dneh v Uzbekistanu smo pristali na “OK, sej res, da nima varnostnih pasov, ampak vsaj ne piše SMS-ov medtem ko prehiteva v škarjice.” Ni prav. Sploh ne. In vesel sem, da nas čaka samo še ena vožnja s tukajšnjimi taksiji.
Že nekaj časa vemo, da je za nas optimalen čas na eni destinaciji 14 dni. Največ 14 dni. Po tem času, si želimo spremembe. Danes, ko smo se z razdraženimi želodčki sprehajali po mestu Khiva, sva s Katko fantazirala, kako bi lahko na hitro skočili do Bangkoka za par dni. Od tukaj je samo 6 ur in 10 minut stran. En somtam, kakšna masažica, zvečer pa durian. 🙂
Hm … kam bi dali tale Uzbekistan? Domač je, ker ima turško kavo in šiškebabe – bratrance od čevapčičev. Malo je vzhodnoazijski, ker je v jedeh pogosto koriander. Tu in tam zadiši po Indiji, ampak je skoraj tako čisto kot v Sloveniji. Če bi v en lonec vrgel naše potovanje po Albaniji, najin solo trip v Oman in 6 mesečno nagrajujočo kalvarijo po Indiji … ja, tako nekako bi opisal potovanje po Uzbekistanu.
Vesel sem, da smo potovanje razbili z odmikom v gore in nočitvijo v družinskem yurt campu. Zakaj? Uzbekistan obiskujejo množice turistov v organiziranih skupinah. Nič narobe. In njihovo popotovanje teče po ustaljenih lokacijah: Tashkent, Samarkand, Bukhara in Khiva. Štiri mesta, vredna ogleda. Štiri mesta mošej, grobnic, madras, mavzolejev, obzidij … lepa so. Izjemno. Impozantna. Ampak se pa začnejo ponavljat. Saj veste, kaj mislim ne? Ko vidiš tri, si videl vse. (Razen če si totalen navdušenec nad zgodovino in te podrobnosti teh stvari palijo do onemoglosti. Če sem čisto iskren, si želim, da bi bil eden izmed takšnih.)
Je pa Uzbekistan destinacija, kamor se zagotovo ne bomo vrnili. Super destinacija je. Blizu. Zelo, zelo poceni (danes smo za božansko kosilo, kjer smo se vsi štirje napokali kot mali pujski – pardon, telički – plačali 21 eur, za taksi do tja pa 0,46 eur). Varno. Mirno. Estetsko samo v presežkih. A je hkrati tudi destinacija, ki bo točno takšna ostala verjetno še naslednjih nekaj desetletij. Nas pa vedno vleče tja, kjer je vsak dan nova uganka in tu in tam dobiš še kakšen šamar.
Mogoče se sem vrneta otroka. Enkrat sama. In rečeta: “A se spomniš, ko sva tukaj z mami in očijem pila sok iz granatnega jabolka? Seveda. A jima pošljeva kartico v dom za ostarele? Ne, brezveze, sej veš, da se sploh ne zavedata več.” #prevečmorbidno?
Jutri imamo 45-minutni let v Tashkent, potem pa zjutraj na letalo in domov. Doma pa pripraviva najin predlog potovanja po Uzbekistanu za vse tiste, ki razmišljate, da bi bilo fino videt tole čudo.
Hvala, ker ste bili z nami, mi pa že načrtujemo kam spomladi 2026. Kakšna ideja? 🙂
