“Tu je pa oči hodil v šolo.” Smo stali pred veliko stekleno-rumeno stavbo v središču Slovenj Gradca.
“A ko si bil otrok?” vpraša Art.
“Malo večji otrok,” odgovorim.
Zamišljen obraz.
“A si veliko pojedu?”
Ja, najbrž sem res.
Na povabilo Discover Koroška smo en vikend preživeli v objemu gozdov in pod budnim očem Uršlje gore. Koroška nam ni tuja. Poleg tega, da sem tja hodil v srednjo šolo, je še pol naše žlahte iz tistih koncev. A verjetno si ravno zaradi tega nikoli nismo dali priložnosti, da bi se tam obnašali kot turisti. No, zdaj smo se.
Začeli smo z ogledom mesta v Slovenj Gradcu in si ogledali vse ključne zanimivosti (ogled si lahko uredite v TIC-u), okrepčali pa smo se z okusnimi picami Italian Labu. Slovenj Gradec ponuja kar nekaj zanimivih restavracij (GT19, gostilna Murko in Ančka, …), ki nas čakajo za naslednjič.
Naša baza je bila na turistični kmetiji Ravnjak in ne glede na to, kje vse smo že prenočili na tem našem ljubem planetu, so kmetije pa über alles oz. po koroško iberales. Seveda je takoj padla vožnja s traktorjem, pa rabutanje hrušk, hranjenjen male kozice, ki je izgubila mamico in odganjaje velikega kužka, ki je ob pogledu na Katkino kosmato jakno izgubil kompas za svojo živalsko vrsto. Hrana je definitivno highlight turističnih kmetij in tudi tukaj smo jedli res odlično, domačo hrano. Pri Ravnjaku so poznani po jagenjčku in lahko se naročiš tudi samo na kosilo/večerjo.
Za Arta so bili highlight Pergerjevi bonboni (sladko prekletstvo, ki nam je diktiralo vsa pogajanja naslednjih 5 dni), za Lilo pa obisk adrenalinskega parka na Kopah. Da takoj naslovimo slona v sobi. Višina ni zame. Vse kar je višje od 2 metrov in pol povzroča neznanske bolečine v jajčkah in sprošča skoraj neustavljivo željo, da bi se vrgel dol. Očitno sem nalezel še Arta, ker sva tokrat fanta vse te vragolije ozpazovala od spodaj. Sta pa punci uživali še za naju.
Ste že slišali za Štrekno? Vrhunsko. To je kolesarska steza, ki povezuje Dravograd (tik ob meji z Avstrijo) z Velenjem. Nam najlepši predel te poti (in, priznamo, edini, ki smo ga odpeljali skupaj) je predel med Mislinjo in Hudo luknjo. Arta sva posadila na otroški sedež, Lila pa se je peljala že sama. No, pa saj ni bilo težko. Gre namreč ves čas navzdol. Poleti vozi tudi Štrekna bus, ki vas prevaža sem in tja po trasi. Še pridemo, zagotovo.
Zadnji dan smo na hitro skočili še v Železarski muzej v Ravne na Koroškem (prej pokličite za vstop in ogled), se poslovili od Slovenj Gradca in hitro k babi Olgi v Velenje na kosilo. Popoln domač vikend, vam pa ga priporočava kot idejo za čas (jesenskih ali katerikoli drugih) počitnic.
