Peljemo se na vlaku. Otroka sedita za nama. In se igrata. Dve uri. Sama. Kot da naju ni. Midva bereva vsak svojega kindla. “Ne glej ju v oči!” Smejita se. Tu in tam kaj pade na tla, a se delava, da ne slišiva. Želim si, da bi bili na vlaku iz Moskve v Vladivostok, ki traja 151 ur in 43 minut.
V Penangu smo. Svetovni prestolnici hrane. Sem derejo vsi influencerji, da posnamejo tisti najboljši video. Prihajajo zvezdniki iz Kitajske, ker lovijo svoj trenutek z najboljšim durianom ali bird nest juho. Hektično je. Od jutra do večera vse cvrči, se peče, te vabi, da nekaj prigrizneš ali popiješ. Super je, da smo tukaj samo dva dni, sicer bi se nam kaj hitro zamerilo. Malo je preveč.
Ampak potrpiš. Potrpiš, ker hrana je pa božanska. Vse, kar damo v usta, je gurmansko. Kurje noge? Božansko. Prašičji organi? Še bolj! Lila seveda vztraja, da vsak dan najdemo tudi durian in zdaj ko je končno tudi Art pogruntal, kako dober je, zanj zapravimo že več kot 20 eur na dan.
Vse, kar smo pojedli, smo ujeli v spodnji video.
Priznam pa, da imamo zdaj te hrane dovolj za nekaj časa. Vsaj za kakšno leto. Res smo pretiravali. Jedli smo 5 ali 6 obrokov na dan. Tudi ko smo bili siti in nam je nekaj prekrižalo pot, smo v želodčku še našli nekaj prostora.
Zdaj pa še zadnih nekaj ur, potem pa zapuščamo Malezijo in po najkrajšem letalu (21 minut) in – upamo – mirni vožnji s trajektom, prvi mango sticky rice jutri tak čas pojemo na tajskem otočku Koh Lipe.
