Devicnik na vlaku.

Preden sem sel v Indijo sem bral o strahu. Pravijo, da je strah eden najvecjih motivatorjev, kar jih premore clovek. Ne bi se mogel bolj strinjati. Prav isto pa menim tudi za stanja kot so nezadovoljstvo, nelagodje s samim seboj … ali celo sovrastvo.

Sovraziti nekaj, a hkrati cutiti nujno potrebo po tem, da to razresis, je po mojem mnenju najvec, kar lahko naredim za to, da bom v zivljenju dosegel tisto, kar si zelim. Ce si postavis taksno pot, ko sem si jo jaz, potem v naprej ves, da bodo na poti mnoge ovire. Tiste objektivne, prav tako pa ogromno tistih, ki jih bos cutil samo ti, globoko v sebi. Te, slednje, je potrebno premagati. Nujno, temeljito izbrisati. To pa traja. In ce se jih zavedas, si nase ravno toliko jezen, ravno toliklo te je strah samega sebe, da te zene naprej.

Zakljucek 17 urne voznje

17-urna voznja z vlakom je bila z eno samo besedo zakon! Obudila mi je veliko tistih najlepsih spominov na potovanje po Indoneziji. Prodajalci vsega mogocega se sprehajajo gor in dol po vlaku. “Chai, chai, chai. Coffee, coffee, coffee…” Vlak iz vsaj 50 vagonov nima zacetka in ne konca. Na njem mora biti vsaj tisoc ljudi, ce ne vec. Premika se taksno hitrosjo, da mi ne pusti brati, ko samozavestno sedim pri odprtih vratih na stiku med vagonoma.

Voznja mine hitro. En obrok, vsaj deset chaijev, babana ali dve, Ghandijeva knjiga. Lepljivo umazane roke, masten obraz, crni podplati. Nahrbtnik nekje tam v enem izmed “kupejev” po posteljo nekoga, ki ga ne poznam.

Ko prispemo na koncno postajo (Julian iz Costa Rice, Chris iz Kanade in jaz) se odlocimo, da to ne bo nasa zadnja postaja. Na blef se vsedemo na kar en vlak, drzimo pesti, da se odpelje v pravo smer … in … in … gremo! Prav je. Kart sicer nismo kupili in se “svercamo”, ampak saj bo slo. Se bomo naredili “francoze” 🙂

Prispemo v Palolem. Mesto ob morju, nekje na juznem delu Indije. Polno palm, krav na cesti. Krav s krivimi rogami. Svetlecih “wanna-be” zahodnjaskih barov, poceni piva in fish-curryja.

Na plazo brez najmajsega obcutka zalucamo nahrbtnike, da se globoko zasidrajo v svetlo rjavi mivki, sezujemo natikacije, glave naslonimo na karkoli ze imamo in … spijemo pivo, skadimo tono cigaret. Sem ze povedal, da so cigareti moja edina obramba pred lakoto na potovanju? In sem ze povedal, da smo na vlaku pojedli samo en obrok? Obrok, ki je ponavadi moja “priloga k sniclu” (beri: riz z zelenjavo).

Nasa hisica

Najeli smo hisko. Za tri. 20 metrov od obale. Pisana je. Notri je mreza za komarje in zahodnjaski WC. Vsak korak skripa, les ni dovolj za nas. Placamo nekaj drobnega cez euro na osebo. Lepo je. A za moje pojme iskreno prvec Neindija. Prevec je turistov, prevec je piva, barov, luck, cest, motorjev in logike zasluzka.

Umirjeno, brez slabe vesti 🙂

Odlocam se, kako preziveti bozic. Po svoje bi rad bil tukaj, z novimi prijatelji in se imel lepo z njimi. A nekaj me vlece nekam, da bi bil cisto sam. Goi, Palolemu dajem se en dan casa, da me preprica. Ce mu ne uspe, bom bozic prezivel nekje drugje.

Tako pac cutim.

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

One Comment on “Devicnik na vlaku.

Leave a Reply

Your email address will not be published.