1,9 eur na dan

Sedim v mirni vasici, nekje na jugu Goe, blizu mesteca Palolem. Pijem chai. Sedim v enem izmed mini bambus lokalckov, ki nikakor, tudi za masko zahodnega stila opreme prostora, ne morejo skriti, da se za skoraj cisto zaveso za sankom skrito hihita tista tipicna indijska kuhinja. Gospa cvre, malcki se z nagimi ritkami podijo po tleh.

Goa je ob the praznikih ena najbolj priljubljenih destinacij v Indiji. Je prijetno topla, turistom prijetna, domacinom ponuja mnogo priloznosti za zasluzek. A za mene, wanna-be nekoc pravega popotnika ni. Nujno se zelim umakniti stran od vsega tega.

A uslisala me je. Goa. Vceraj, ko sem ji rekel, da ji dam se eno priloznost. Odsel sem v neznano, kar tako. S foticem, kamero in nekaj denarja. Stran od luck in “Hello sir, taxi? Taxi? Shoes? Hash? Halicopter?”

Ne vem kako se rece mestu, kamor sem prispel po urci in pol. Nekaj na “ch”, verjetno. Nobenega turista, le srednje velika “fruit in fish market” ter ena gostilnica. Kot vedno, tudi tokrat lacen. “How much for a fish-curry rice, sir,” vprasam, ne da bi pricakoval ceno kakorkoli nizjo od predhodno placanih 100 rupij na obrok. “30 rupies, my friend,” odgovori gospod, ki mu skozi umazano zarosena ocala (beri: podni od pirovske flase) ne vidim oci. 30 rupij. 50 centov za dve ribici, kup riza, mini solato in tri super omakice? Ob taksni ponudbi tudi pogajanja odpadejo. Vzamem. Seveda. In uzijem naajboljsi obrok v Indiji.

Pot nazaj v Palolem me vodi skozi dezelo tisocerih palm. Ja, poznam bananino palmo, pa kakosovo in se kaksno. Ampak tukaj jih je se vec. Kar enih. Zelenih. Rumenih.

Slisim glasno glasbo. Na pol indijsko, na pol “naso”. Grem tja, kao na chai v bar. No, ni bil ravno bar, bila pa je poroka, ravno njen zakljucek. “Come, come, eat.” A je kdo uporabil magicno besedo (ne, tokrat ta ni “come” ;). Nekdo me je povabil h kosilu? Taksni ponudbi se ne mores odreci. Prvic, drugic in tudi tretjic ne. Pojedel sem verjetno vec kot pol povabljenih skupaj, ampak mislim da je bilo zeninu (Agnel) in nevesti (shit, pozabu ime) precej vsec. Lepo sta mi pozirala za fotko, nasmejana, skupaj s punckami v zarece rdecih oblekicah.

V vasico sem prisel pozno, ze po temi, hvala Bogu se vedno z gleznjema pravilne oblike in velikosti. Po skalah pac z mojo storavostjo ni lahko hodit. “Friend, friend…” Ojoj, spet nekdo, ki ponuja vse kar se da in ne da prodati. “…friend, 5 minutes you help me. Push the boat, my friend, tide coming, big tide. Me loose my business!” Pa smo jo tiscali, iz morja, v mini hribcek na obalo. Noe?

“Sir, do you have a room for me and my friend,” poskusim bolj za foro. “Now we pay 250, u have something cheaper?” “You can stay my place, 100 rupies a day, for you together. Ok?” Mojega odziva verjetno ne rabim povzeti.

Danes sva se torej naselila k lokalnemu ribicu, v njegovo mini sobico, z najmanjso posteljo. Chris je pri spanju se hujsi kot jaz. Rotacija neverjetna, stratesko osvajanje celotne povrsine jogija, objemanje, ker sanja, da lezi ob svoji bejbi. Za enkrat mi je se smesno 🙂

Dan lahko prezivim z 110 rupiji, kar je okoli 1,8 eur. Sicer bi malce trpel, ampak dalo bi se. Se kaksna poroka, pa bo 🙂

Ne vem pa tocno, zakaj mi je tako svinjsko lepo bolestno sparati. Mogoce clovek sele takrat pride v stanje, ko ceni prav vsako malenkost okoli sebe in ko mu ostali, zastonj drazljaji iz okolja pomenijo veliko vec, kot zgolj gole naslade ob taksnih in drugacnih vsakdanjih in samoumevnih uzitkih.

Obrambni mehanizem mi je na zacetku potovanja nesebicno pomagal, da sem uspel svoj “mind set” toliko odpreti, da sem nasel ravno dovolj novih prijateljev. Pac je tako, da v neznanih situacijah vsi grebemo po necem znanem in domacem. In tako smo se tisti, ki potujemo sami zelo dobro “pokonektali”. A zdaj cutim, da lahko ostanem sam.

Ko odlozim berryja in spijem caj (se cca 15 minut) grem proti zelezniski postaji (kjerkoli ze je), pes. In poskusam dobiti karto za se juzneje, v Keralo. Tam je menda se bolj vroce in manj ljudi kot tu v Goi. Bilo bi lepo, da bi bozic prezivel na vlaku. 20 urna voznja bi znala biti nekaj, za kar bo vnukec dobil petico za spis pri slovenscini. Po pricevanju.

Potovati sam je nekaj izjemno sladkega…

Moj pogled

Objavljeno izpod sonca z mojim BlackBerryjem.