Nedelja ja. Poletje. Ti, tvoj oče, mami, sestra, babica #1 in babica #2, stric z družino in pravkar poročena sestrična z možem sedite pod brajdo. Oče je pravkar iz žara pobral čevapčiče, ražnjiče in pečene bučke. Mami je na mizo postavila pečen krompir, kumarično solato in pečene paradižnike. Pribor zažvenketa in konice nožev zarežejo v keramične krožnike. Iz starega radia pribitega na vrtno lopo uhajajo Kopitarjeve Žametne vrtnice in sosedov pes se je pravkar zapodil čez dvorišče.
“Milan, nazaj!” se zadere oče, ki mu še vedno ni jasno, zakaj ste psa poimenovali Milan.
Stopiš do žive meje, odpreš lesena vrtna vrata in stopiš na cesto.
“Hello!” reče nekaj črnega in nasmejanega.
“Hello?” odgovoriš presenečeno in čakaš, kaj bo.
Pred teboj na zarjavelih kolesih sedita dva Kenijca natovorjena z nahrbtniki in s fotoaparatom v rokah.
“How are you?” vprašata in krilita z rokami, kot da bo to kaj pomagalo pri razumevanju situacije.
“Good, how are you?” odgovoriš, ne da bi pričakoval odgovor.
Nekaj trenutkov se gledate, kot bi ugotavljali, kdo točno je komu kaj dolžan, nakar izza tvojega ramena pokuka mami in pravi: “Ja, dobrodošla. Ja od kod pa sta? Ja kok sta luštna! Pridita naprej, prav gotov sta lačna. Kaj bosta jedla? Imamo super dobrote. Ja, kar tukaj se vsedita. Mi imamo družinsko kosilo, zato imamo ravno dovolj hrane, da postrežemo še vaju. Aja, a iz Kenije sta? Ja super, Kenija je super. Ja, dober tek. A da je dobro? Ja hvala no! Hihihi …”
Zveni nemogoče?
Če natovorjena Kenijca zamenjaš z natovorjenima Slovencema in čevapčiče s po vietnamsko začinjenimi školjkami, dobiš najino včerajšnjo zgodbo. 🙂
