Že tako dolgo te vleče na Bali. In na Gilije. Pa na Javo. In še dlje. Vsi bi šli s teboj, pa se na koncu nič ne premakne. Ko neke noči ne moreš spati, se odločiš. V Azijo grem. Sama!
Zjutraj se ideja zdi še boljša. Popoldne malo manj. In ponoči spet ne spiš, ker že načrtuješ svojo novo avanturo v slogu Julie Roberts. Ampak boljšo. Ko ti za prvo silo uspe pomiriti mami, babi in vse njune sosede, panika zgrabi tebe. Brez panike. To bo najboljši trip tvojega življenja.
Kje začeti?
Tu! Na spletu. Spontanost je sicer fina stvar, ampak pametno je imeti vsaj okviren načrt. Točke na zemljevidu, ki jih želite odkljukati. In vsaj malo se poučite o njihovi kulturi. In jo spoštujte! Seveda boste kot belke v vsakem primeru izstopale, a belke v bikiniju in vročih hlačkah sredi mesta izstopajo veliko bolj kot tiste, ki vsaj pokrijejo popek. Tega lahko sicer brez slabe vesti kažete na plaži. Za bonus točke se naučite nekaj osnovnih besed v lokalnem jeziku in ne skrbite, če vaša angleščina ni popolna, tudi njihova ni.
Bom osamljena?
Ne. Solo potovanje po Indoneziji najverjetneje ne bo podobno izkušnji Toma Hanksa v filmu Brodolom in na žogo za odbojko vam ne bo treba narisati Wilsonovega obraza. Spoznavanje drugih popotnikov je neizogibno, od vas pa je odvisno, ali si želite le izmenjati nekaj popotniških nasvetov, ali se z njimi družiti malo dlje. In domačini? Ti so do solo belih popotnic še posebej prijazni, večina vas bo vprašala, če ste že zaročeni ali pa vas kar takoj prosila za roko. Če ravno ne iščete indonezijskega moža, se z negativnim odgovorom ne obotavljajte predolgo, sicer pa so veseli tudi novih prijateljic. In Indonezijci so prijetna družba.
Je varno?
V Ljubljani živim v vrstni hiši, kjer pred spanjem v spodnjih nadstropjih prižgem alarm, saj me je strah, da nas bodo ponoči spet oropali. Na Gili Airu sem spala s priprtimi vrati – ker je zmanjkalo elektrike in ventilator ni delal, pa vendar. Vedno sem se počutila varno, a previdnost ni odveč. Nikjer, niti doma.
Priprave na težave
Nasvetov za gospodične, ki po svetu potujejo same, je ogromno. Saj je tudi takšnih gospodičen ogromno. Ne boste edine, ne prve, niti zadnje. A med teorijo in prakso je veliko več kot le letalska karta. Lahko vas še enkrat spomnim, da ne razglašajte vsem, da potujete povsem same in da živite tamle, za vogalom. Da ne nosite vseh kartic in denarja v veliki denarnici v torbici čez ramo. Da imate svoje stvari vedno na očeh. Da domačim redno sporočate, vsaj približno, kje ste. Da prihod v nov kraj poskusite tempirati na dnevno svetlobo. Da si naredite kopije dokumentov in si jih tudi pošljete na mail. Da na telefonu preverjate, če gre taksist v pravo smer. Da ga prej fotografirate in mu v smehu rečete, da družini pošiljate njegove podatke, v primeru, da vas ugrabi. Da glavo držite visoko, svetu pokažete, da ste neustrašne, da z vami ni heca in veste točno, kaj delate in kam ste namenjene. Tudi kadar nimate pojma, seveda. Ampak vse to menda že veste?
V resnici je najboljši nasvet, ki vam ga lahko dam, ta, da zaupate občutku. Če se nekaj ne zdi prav, se umaknite. In brez skrbi, občutek za prav in narobe se vam bo na poti izostril. In nikar naj previdnosti ne zamenja paranoja. Predvsem pa se ne bojte široko nasmejati in spregovoriti. Z vsemi. Vprašajte. Tipajte. Raziskujte. Spoznavajte. Kraje, stvari, ljudi. Sebe. Novo sebe!
Prisežem, da vam bo ta še bolj všeč.
Napisala in uredila: Maja Fister (majafister.blogspot.si)
Še več lepega te čaka v februarskem Lepopisu!
Kako ga snameš v celoti? Preprosto. Izpolniš spodnji obrazec. Ne skrbi, ne bova ti pošiljala spama. Lahko si svoje ime in mail tudi izmisliš. Pa prijetno branje!
[ninja_forms_display_form id=8]
Lepopis je optimiziran za branje na tabličnih računalnik in tistih ta-velikih telefonih, za katere potrebujete orožni list. Seveda ga lahko berete tudi na računalniku in Kindlu. Je v formatu *.pdf in težek 8,2 MB.
