Jaipur sva zapustila tako hitro, da sem med triurno vožnjo z avtobusom proti Pusharju, mestecu v osrčju Rajastana, skoraj slišal njegov vabljiv šepet, naj se še vrneva. Pustil nama je pristen pečat in naju na lep način vpeljal v pristnost severnega dela tete Indije.
V Pusharju sva najela najmanjšo sobico. Ja, najmanjšo. V njej je prostora le za posteljo malce manjšo od celotne moje dolžine, najina nahrbtnika in WC sumljivega vonja. Razgled imava na teraso sosednjega lokalčka, ki je od naju oddaljena nekaj malega več kot meter in pol. Obdajajo naju zvoki molitev iz skoraj umrlih zvočnikov, zvončljanje vsega mogočega, petje indijskih žena, vriskanje nasmejanih domačinov in umirjenih turistov …
Ugotavljava, da je Pushkar “Meka” za vse tiste, ki se ne vdajo sistemom, kot nam jih (vsaj po veliki večini) vsiljujejo na Zahodu. Tu najdeš vse. Stare hipije, nove hipije, wanabe hipije … Družine z malimi otroški, ulične umetnike in tiste, ki so se oženili s travo. Vse. Mesto je polno turistov, ki pa vendarle niso to v tistem pravem pomenu besede. Zdi se, kot da šele mešanica njih in domačinov daje mestu njegov pravi utrip.
Že lep čas se nisem počutil tako … popolnega. Zdi se mi, da mi trenutno ne manjka prav nič. In če k temu dodam, da je jutri še (verjetno) največji indijski praznik Holi, praznik pri katerem glavno vlogo igrajo najbolj živahne barve ujete na licih vseh prisotnih, potem je kombinacija popolna.
p.s. Pogruntal sem super igrico. Ko doživljaš nekaj, kar je noro-super-hudo lepo, za trenutek zapreš oči, globoko vdihneš in jih po nekaj sekundah spet odpreš. Podoba, ki se ti takrat pokaže pred teboj, je nadnaravna. Zdi se, kot da možgani pričakujejo podobo domače sobice, dobijo pa povsem nekaj drugega. Nekaj novega. Drugačnega.
