Bangkok. Smo v Sivatel hotelu, v suiti, ki je tako velika, kot naše stanovanje v Ljubljani. Preseravamo se. In paše. Vsi skupaj spimo na eni veliki … Popravek: ogromni. Popravek: megalomanski postelji (6 x 2 metra) in se muckamo, tlačimo, brcamo, komolčkamo že celo noč. Pred nami je samo še 48 ur, ki jih bomo izkoristili do konca.
Dan smo začeli ob 6:10 zjutraj, ko se je Lila zbudila, se k očiju skotalila in na glas zavpila: “Malo vode bi popila!”. Se trudiva bit uvidevna in hitro zapustiva sobico, se prestaviva v kopalnico, v jacuzzi natočiva vodo in čmokneva noter. Ne mine dolgo, ko se nama pridružita še Art in mami. Vseh osem nog se preplete v bangkoško presto in ob sončnem vzhodu že dobro namočeni pogledujemo po sosednjih nebotičnikih.
Na zajtrku je Lila končno prišla na svoj račun. Solata. Brez da bi jih začinila, si je v usta tlačila velike liste tako vneto, da je bilo osebje hkrati začudeno in sočutno. Češ “Bogi otrok, samo solato mora jest.” 🙂
Jedilnica na prostem, seveda, zraven pa infinity pool z razgledom. Mi balkanci seveda vzamemo kopalne plašče iz sobe, v dvigalo, mimo vseh, ki jedo zajtrk direkt v bazen. No, ker smo opazili, da nas vsi gledajo, smo vprašali, če so ti plašči namenjeni temu. Ne, niso, pravi teta z nasmehom. Kul ji je bilo. Nam tudi. Jebat ga. We are from Croatia!
Seznam stvari, ki jih moramo kupit za v Ljubljano je neskončen. Namreč, vse kar je Lila videla do sedaj na poti (pa tudi oči in mami), smo rekli: “Dej ne zdej, bomo to v Bangkoku na koncu.” E, evo ti ga zdej. Zdaj smo v Bangkoku na koncu in buhnampomagi, kako bomo speljali vse začrtano.
Mogoče je to naš zadnji prispevek s poti.
S Katko sva se ljubila z razgledom na Deutsche Bank.
