Ob 6:30 nam je zvonila budilka in tri minute za tem – ob 6:52 – smo vstali. Hitro umili zobe, izpustili ne-preveč-dober-hostelski-zajtrk in jo s taksijem (noro, imeli smo celo varnostne pasove!) mahnili proti železniški postaji. Potem pa hitro kava, roza hrenovke v testu, nova kava, ker je Art taprve polil, pa še par hrenovk za na pot in končno “Vagon 5”.
Uzbekistan ima vrhunsko urejen železniški promet. Glavna linija, ki povezuje tavelika mesta gosti vlake, ki se peljejo z neverjetnih 250 km/h, so izjemno čisti, osebje prijazno, pa še vsakih 15 minut nekdo nekaj prinese mimo za pomalčkat. Kavice, sladoled, sadje, torte … ni da ni.
Tokrat nas je 2 uri in 25 minut risanja in zabavanja sopotnikov pripeljalo v Samarkand. Nekoč davno je to mesto na svilni poti, ki je povezovala Kitajsko z Mediteranom, predstavljajo če ne ravno prestolnico, pa vsaj eno najpomembnejših postojank. Če je kaj prišlo do nas, je šlo tod mimo. Garant!
Danes o zgodovini mesta ne bom nakladal. Prebral sem si ravno toliko, da sem prejšnji odstavek lahko malo pametoval, veliko več pa bomo izvedeli jutri, ko smo za štiri ure najeli vodičko. Boga lubica ne ve, kaj jo čaka. Lačen! Lulat! Kakat! Žejen! Poleg tega pa še vse zahteve od otrok! 😉
Ampak ne glede na to, koliko vemo o tem mestu, je impresivno. Ko sva s Katko pustila otročke, da tekata gor in dol in se igrata viteza in princesko, sva lahko za trenutek globoko vdihnila in se prepustila šepetu teh zidov.
Ura je 23:15. Otroka še ne spita, ker sva si konkretno zakoplicirala življenje s tem, ko sva začela dajat skupaj postelje. Art bi tu, Lila bi tam, pa je potem taprvi užaljen, za njim še druga. Zdaj spita vsak na svojem koncu oba malo jokasta.
Jaz pa si pojem: “Svilna pooooot, vodi meeeeeeee, kamor hooooče srceeeeeee …”
p.s. Na vlaku sem padel v pogovor z gospodom iz Pakistana. Še eden, ki mi je navdušil nad to državo. Že mnogokrat prej je uspelo komu, tokrat pa mislim, da smo fix, da ga vkljkučimo v naslednje potovanje.
