Zadnje misli s potovanja

Dežuje. Iz našega stanovanja na 21. nadstropju megastolpnice v središču Kuala Lumpurja dežne kapljice izgledajo kot biseri, ki so se z verižice ravnokar strgali nekomu tam zgoraj. Zunaj je prijetnih 31 stopinj, vlažno in v zraku je vonj po neškodljivi umazaniji velikega azijskega mesta. Na potovanju smo že 50 dni, še trije in gremo na dolgo pot domov. Zanimivo, kako se domotožje začne en teden pred koncem, a se z vsakim nadaljnjim dnem vse bolj in bolj objema z otožnostjo.

Otroka sta na potovanju zrasla. Če bi upal, bi napisal, da celo odrasla. Njune dlani so večje, učke bolj zvedave in hoja bolj pogumna. Lila je fazi “kaj pomeni to?” in s tem zaobjame vse od angleških besed, ki jih mimogrede ujame med pogovorom s taksistom, do tega, ko očiju uide: “Mater, tale nas je pa mal nategnu!”. Jezus pomagi.

Art teče kot strela, skače in Lilo gleda, kot da je boginja. Poka fore in vedno pogleda njo, če se bo smejala. Za njo ponavlja nove besede in je ponosen na to, da zna “na približno” štet po angleško do deset. Seveda le, če mu Lila pomaga. Če mu ne, jo še vedno uščipne, pocuka ali pa kar bumf! na pisker. Ko se tuče, ta se voli.

Potovanje je imelo cel kovček svetlih točk, pa tudi kakšno, ki jo bomo dali v predal “… je bila pa dobra izkušnja.” Tja noter bomo potisnili Novo Zelandijo. Bila je hladna in odsotna. Če bomo kdaj sedeli z njo pri psihoterapevtu, se bomo dogovorili, da je krivda 50/50. Mi smo tja šli ob nepravem času, v premalem avtodomu in s premajhnimi otroci. Ona pa naj se potrudi in na ulice da kakšenga človega, če se da takšnega, ki se je pripravljen kaj pogovarjat.

Med odkritje leta bomo šteli Tajski otok Koh Kood. Tajsko sva obiskala že (na palec) desetkrat in ko sva že mislila, da jo poznava kot lasten žep, nas je pot nesla daleč na njen vzhod, na otok ob meji s Kambodžo. Pa smo najeli motor, švigali po stranpoteh, jedli najboljše sadje in se kopali v turkiznem morju in nasmehih turistov nenaveličanih domačinov. Tja bomo še šli, tukaj pa najdete najin priročnik za Koh Kood.

Potem pa Fiji. Uf. Zamajal mi je tla. Tisti del sveta je bil vmojih možganih vedno tam nekje desno od Atlantide. Je … pa ni. Obstaja, a ne zame. Predaleč je. Preveč eksotičen. Predrag. Prelep. Pre-drugačen. Otoki, ki jim je vseeno, a si, ali pa te ni. Kultura, ki je od naše tako drugačna, da jo iz varne razdelje gledam samo v risankah. In kljub vsemu temu, so se 30. aprila ob 3. uri popoldan kolesa našega letala dotaknila tistih tal. Prej mi ni bilo jasno nič, zdaj mi je jasnih kritičnih prvih 10 %, a dovolj, da sem 100 % prepričan, da se tja (kmalu) spet vrnemo. Bolj pogumni, bolj željni. Natančne informacije, kako priti do Fijija in koliko kaj stane, najdete v vodiču za Fiji.

Japonska je bila zanimiva. Izkušnja izpred desetih let, ko sva tja prvič potovala sama, se je korenito razlikovala od te z najinima dvema pamžema. Ni bilo boljše, ne slabše. Ni bilo težje, ne lažje. Preprosto drugače. Japonska je edina država, kar sva jih obiskala, ki je malce rezervirana do otrok. Japonska je tiha, otroci so glasni. Ona je čista, otroci daleč od tega. Japonska bi rada mir in urejenost, pri nas pa to ne gre. Lepo je bilo. Okusno. Naslednjič bo spet drugače.

Pa Bali. Najin Bali. Dišeči Bali. Bali, ki se spreminja in Bali, ki nikoli več ne bo takšen, kot je bil deset let nazaj in nikoli več ne bo takšen, kot je bil tokrat. Na srečo dobro veva, kam pogledat, da najdeš pristen Bali. Kaj pojest, kaj povohat, čemu prisluhnit. Nisem pa prepričan, če se bomo tja kmalu vrnili. No, če bi kdaj iskali kraj za preživet več mesecev, bi ga mogoče izbral kot zelo dobro izhodišče za nadaljnje raziskovanje tistega konca sveta. Še vedno je lep, ne razumite napak, a ima za moj okus konkretno preveč make-upa.

Želim si, da to ni naše zadnje tako dolgo potovanje, a sem pomirjen s tem, da mogoče je. Življenje prinaša izzive in dolžnosti, ki nam bodo tako ali drugače diktirali popotniški tempo. Če bo šlo, bo šlo. Če pa ne, pa bomo potovali malo po malo. Trenutno sem zaljubljen v idejo, da bi šli v Uzbekistan. Pa Pakistan. Ali pa Indijo in Nepal. Ne znam povsem natančno razložiti občutka, a misel na takšno potovanje je prijetna, mehka in topla.

Tole je moj zadnji “v živo” prispevek s tega potovanja. Lepo mi je bilo pisat, ker sem umiril misli in prijetne dni spremenil v lepe spomine. Če pa je še kdo to prebral, pa toliko lepše. Hvala vsem, ki ste bili z nami.

p.s. Zdaj pa greva s Katko v mode pisanja vseh mogočih uporabnih prispevkov, za tiste, ki vam naše izkušnje pridejo prav pri načrtovanju vašega naslednjega potovanja. Če ima kdo kakšno željo, o čem naj se razpiševa, kar pogumno v komentar tu, na najinem Facebooku ali Instagramu.