Trenutno smo v Sloveniji

Evropa

S trebuhom za … rebrcami?

Spomnim se sestanka. Nekaj let nazaj v enem izmed malce “višje pozicioniranih” lokalov v Ljubljani. Jaz na eni strani mize, nasproti  mene pa še dva. Pogovor je tekel o postavitvi oddelka za komuniciranje prek družabnih omrežij znotraj njihove že obstoječe marketinške agencije.

“Seveda, brez problema prevzamem to nalogo,” sem suvereno odgovoril na njegov predolg monolog o pomembnosti resnega pristopa, preudarni komunikaciji z naročniki, dolgoročni finančni stabilnosti in pravilih poslovnega oblačenja.

S tovrstnim delom sem se ukvarjal že nekaj let in tudi meni se je v tistem trenutku zdelo smotrno in (po besedah mojih staršev) pametno pridružiti se nekomu, ki bi mi zagotavljal tiste neke klišejške oblike varnosti, za katero slej kot prej ugotoviš, da ji manjka predpona ne-.

“Imam pa en pogoj,” sem dodal, ko sem videl, da sta sinhrono z enim požirkom izpila kavo in se že pripravljala na stisk roke in podpis pogodbe. “Rad bi živel nekje na nekem otoku.”

sofia-bolgarija-2
Rado in jaz v nihalu ure. Rado je on z brado. In dežniki.

Ja, takrat mi je na glavo iz neznano kje padel ta fetiš o življenju ob morju, med temperamentnimi vibracijami in dobri hrani.

“Kako prosim?” je rekel eden izmed njuji. Ali pa kar oba.

“Ja, rad bi živel tam nekje,” sem rekel z nasmeškom in seveda sta naročila še vsak eno kavo.

“Pa saj veš, da je to nemogoče, ne? Kaj si bodo o tem mislili naročniki?” je vprašal, bolj povedal, vsekakor pa upal na to, da se resnično šalim. “Naši načrti so veliki, saj ti je jasno to, kajne?”

“Seveda,” sem odgovoril mirno in v tistem trenutku z mislimi že odjadral daleč, daleč stran. “Vaši načrti so res veliki in res bi bilo neumno, da bi moje sanje bile ovira na poti do njihove realizacije.”

“Točno tako,” je rekel drugi.

“Me veseli, da se razumemo,” je rekel prvi in znova pospešil srkanje kave.

“Ampak to so vaši načrti,” sem odgovoril. “In če v vaših megalomanskih načrtih ni prostora zame in zvrhan kovček mojih sanj, potem nam ne preostane drugega, kot da se poslovimo in si zaželimo srečo.”

sofia-bolgarija-4
Nebo je tuakj v Sofiji kihnilo belo.

Spili smo kavo hitreje, kot bi človek mislil, da je mogoče spiti nekaj tako vročega, si segli v roke, zaželeli srečo in odšli novim izzivom naproti. Onadva v novega mercedesa, jaz pa na mestno kolo, ki je s sumničavo bledo barvo izdajalo, da bi lahko bilo ukradeno pred kakšnim študentskim domom. O, ne ne. Jaz sem ga kupil pošteno za 30 eur z že zaklenjeno ključavnico vred!

Vesel sem, da sem kmalu za tem naletel na osebo, ki je vse to zgoraj dobro razumela in s katero sva ob okritih pogovorih o mojih načrtih uspela septembra 2013, ko sem bil še v Sloveniji, predstaviti založbo personaliziranih otroških knjig Mali junaki. Moja zadolžitev pri tem projektu je bil marketing. Marketing v najširšem pomenu besede.

Mali junaki so do konca decembra zrasli v veliko obveznosti in če ne bi letalske karte kupil že v naprej, bi verjetno zaradi obilice dela in načrtov za kakšen teden ali dva prestavil datum odhoda. Pa to na srečo ni bilo mogoče.

“13. januarja ponoči,” sem odgovoril, ko me Rado, kolega, s katerim sva junake skupaj zasnovala, vprašal, kdaj točno grem na pot.

“In kdaj boš potem spet online?” je vprašal.

“Ko pristanem na Šrilanki, najprej parkrat globoko vdihnem in lociram najbližji wi-fi,” sem odgovoril. “Rado, ne skrbi. Nič ni nemogoče!”

“Razumem,” je rekel. “Ampak ali ti ne bo odveč delati na potovanju, ki si si ga tako neskončno želel. Misliš, da ti ga to ne bo pokvarilo.”

Od nekdaj sem na delo, takšno ali drugačno, gledal izključno kot na podaljšek moje biti. Nikoli kot na obvezo. Če je določeno delo to postalo, kmalu zanj ni bilo več ne časa, ne prostora in ne volje.

“Ne bo, verjemi,” sem še dodal. “To je namreč nekaj kar si od nekdaj želim.”

sofia-bolgarija-10
Iz malega raste veliko.

Pa so minila tri leta. Nešteto je bilo primerov, ko sva na razdalji 10.000 kilometrov, jaz buden sredi noči črpal še zadnje kilobite internetnega prenosa v Myanmaru, sanjala o tem, kaj vse lahko in česa za enkrat še ne. In danes sva tu. Na kratko v Bolgariji, kjer sva po 3 letih trdega dela dobila vizionarskega investitorja, s katerimi želimo Male junake popeljati na stopničko višje. Delamo dobro in vemo, da lahko malčkom ponudimo nekaj lepega.

Kdo bi vedel, kaj bo iz tega. Ampak eno je pač res. Nič ni nemogoče.

p.s. reeees imajo hude BBQ reberce tukaj na jugu! 🙂

p.s.s. Če res želite eno super darilo za vaše ali pa sosedove malčke, potem nama boste izkalazali veliko zaupanje in jaz vam bom še posebej hvaležen, če boste podarili kakšno knjigo Mali junaki in s tem podprli mojo selitev na rajske otočke! 😀 😀 😀

Sorodni prispevki

Sorodne objave

3 najlepši kotički za snorklanje

V (Jugovzhodni) Aziji sem preživel natanko tri šestdesetine svojega življenja. V poljudnem jeziku se to prebre: eno...

Zgodbe iz Afrike, 2.del: Otroške favele in žur v...

Prvi del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Zgodbe iz Afrike, 1.del: Živjo,...

1:11 pod vodo.

Ta trenutek sva na Pulau Hatta, enem izmed manjših otokov otočja Banda, kjer je...

Happy Holi!!!

Pa sva ga dočakala. Že nekje tam novembra sva celoten najin plan poskušala (ja,...

Krožnica.

V majhnem mestecu ob svetem jezeru nekje na zahodu Indije je ta trenutek ura...

Kako midva načrtujeva potovanje?

Nikoli, nikoli, nikoli ne reci, da za načrtovanje potovanja nisi imel dovolj časa. To...

Utrinki

Komentarji

Odgovori

Vnesi odgovor
Vnesi ime