Spet smo doma

Main

Prvi fight, prijazni nasmeški, lokalna hrana in bejbe

Počasi se privajamo na novo okolico. Sprehajamo se po ulicah, opazujemo, komentiramo, tu pa tam ogovorimo kakšnega domačina (večinoma takrat, ko se zgubimo). Venezuela je država precej “u pizdi” kar se tiče ekonomije, standarda in socialne oskrbe, zato povsem razumljivo ljudje na vsakem koraku “furajo” skepso. Kljub vsemu, smo še vedno trijo adijo, ki je v njihovo državo prišel bog-ve-zakaj. To, da je to njihov problem, pa je verjetno tudi edini in vse posledice, ki temu sledijo pravzaprav povsem razumljive. Venezuela je prijazna, četudi te oropajo … prijazna!

Na včerajšnjem sprehodu po glavni ulici mesta so nam napumpali adrenalin. Pred eno izmed trgovin tik ob cesti se je zbirala množica ljudi. Seveda smo mogli prislonit svojo glavo in pregledat dogajanje. No, pa smo dobili porcijo. Nič hujšega za nas, dva domačina pa sta se pošteno stepla. Filmsko, z občinstvom in ženskim vpitjem vsepovprek. Mi pa šila in kopita naprej. Nazaj grede je na mestu že bila policija, precej nje. Frajerji s cigareti v ustih so naredili mir. “Naredili mir”. “Frajerji”. Lol

Omaka ... dobra, ampak. Samo eno besedo imam za vas: Nolicin! 🙂

Kot verjetno veste tisti, ki me bolje poznate: Mic rad je. In seveda Mic rada je vse novo. Včeraj it was a good day. Najprej smo v lokalnem “kiosku” poskusili nekakšne žepke iz testa polnjene s tuno (al piščancem, še zdej ne vem), sirom in nekim drugim mesom. Hudo dobro. Mastno za znoret, ampak dobro. Treba malce raziskat kaj je to bilo, ne spomnim se imena. Seveda smo si privoščili še kokakolo, 350 ml, grande boca por favor. Ja, špansko govorimo kolikor najbolj lahko. No tengo ni puta idea.

Ivone (aus Franckreich) und Arnold (aus Ostereich) sind in die tipiche Venezuelian restaurant gegesen 🙂 lol

Slišali smo in znano je, da je Venezuela dežela mesa. Kot se spodobi, smo si tudi mi privoscili nekaj mrtvega. Klemen je jedel piščanca blanche, Tamara špagete napolitana (wtf? lol. rofl), Mic pa konjski zrezek. Zraven pivo. Hudo dobro. No, sicer za prave porcije še niso slišali, jih je treba peljat v Pomfa, ampak okusno je pa bilo. Malce drago za tipičnega popotnika (cca. 5 eur na osebo), ampak ok. Smo že znotraj budgeta. Na dan zapravimo vsak cca. 20 eur, kar je še v mejah normale. V moji računici je bilo celo, da bomo zapravljali več, recimo do 30. Torej, alles ok!

Ne vem, kdo je v centru pozornosti. Stric al trgovina 🙂

Sprehodi po mestu so bolj lovske opazovalnice, bolje rečeno skrivalnice. Nismo še prepričani v to, kaj lahko počnemo in kaj ne. Tako da, tale slikica zgoraj je plod Tamarinega poguma. Ne vem pa kaj je slikala. Skratka, fotografija nedoločenega motiva samo za vas, from Tamara, with love! 🙂

Bejbe: Na zahodu nič novega. So far 🙂

Sorodni prispevki

Sorodne objave

Predlog potovanja: 10 dni v Omanu!

Na potovanje v Oman sva odšla brez večjih pričakovanj, v zameno pa sva dobila...

Zasebni koncert v Kyotu

Ob vsakem potovanju potujemo trikrat. Prvič, ko ga načrtujemo. In tu sva danes midva. S...

Raziskovanje simpatičnega Hamburga – 2. del

Hamburg in Reeperbahn festival sta naju res presenetila. Pa ne samo koncert od The...

Enostaven spletni nakup kart za indijske vlake

Za tiste, ki potujete v Indijo in si želite izkusiti "zloglasne" indijske vlake, sva...

Potujete manj, ker vas je strah?

Mimo teh vprašanj pač ne gre in res me zanimajo odgovori. Prosim, bodite iskreni in...

Gurmansko po špansko

Ko pogovor kadarkoli nanese na mojo naslednjo destinacijo potovanja, se slej kot prej zatečem...

Utrinki

Komentarji

  1. 🙂 zdej dobro vem ja, hvala. prve dni smo se malo lovili glede izrazov, na koncu smo bli že “totally in the game” 🙂

Odgovori

Vnesi odgovor
Vnesi ime