Sulejman in ribji kari

“Sulejman,” se nama je predstavil. Na prvi pogled droben, temen fantič. Brez zgornje desne polovice zob in rahlo vdrtimi očmi, ki so jih večino časa zakrivala temna sončna očala. Oblečen je bil v črna oblačila, le tu in tam so se pokazale rastafarjanske barve. In s kapico na glavi. “Nikoli poročen, brez otrok,” je rekel s šrkbastim nasmehom. “42 sem star.” Fantič.

IMG_0004

Lokalni prevoz. Midva in 250.000 šolarčkov! 🙂

Po tem ko naju je prvi dan popeljal v svojo vasico, smo se zbližali. Sprva kar čuden občutek, ko se nekdo “prilepi” nate. In se ves čas sprašuješ “kaj hoče od mene?” in “prav gotovo nekaj naklepa”. Dejstvo je, da na Zanzbarju vsi počnejo vse. Pravkar nama je nekdo ponujal snorklanje na Mnemba otoku? Ne? Kaj pa opazovanje sončnega zahoda iz ladjice? Tudi ne? Mogoče prevoz do letališča? Še ne greva domov. Đoint? Hašiš? Ne, ne kadiva. Ne? Kaj pa mogoče ena takšna lepa lesena ploščica z vajinimi imeni za na vrata? In vsi vse počnejo za napitnino.

Seveda sva mu dala prvi dan 3 eur, pa drugi dan evro in pol. Potem pa že on nama. Najprej naju je popeljal po vaških stojnicah s sadjem in zelenjavo ter izbral najboljše in najcenejše avokade, paradižničke, pasijonke, banane, papaje, čebulo, česen. “Počakajta tukaj,” je rekel, ko smo prišli do lesenih vrat. “Asalam Alejkum …” Kratek dialog gospoda za vrati in Sulejmana. “Malo bomo počakali.” In smo, ko je naposled gospod v časopisnem papirju Katki predal nekaj vročega. Kruh. Domači kruh. Pravkar spečen. Ne pretiravam, če rečem, da sva takrat jedla najboljšo solato z najboljšim kruhom!

zanzibar-paje-1

Še zdaj ne veva točno, kaj so tile Masaji. Nekateri menda resnično potomci pravih Masajev, nekateri “pozerji”. 🙂

In zvečer še na večerjo k njegovi sestri. Bila je tema. Hiša iz kamenja, brez razsvetljave. Le soj sveče in nekaj bleščeče belih vrst zob in parov oči. “Tukaj se vsedita,” nama je pokazal na tla. In sva se. V vasi pa čista tišina. Na najino veliko veselje sva bila v vasi morda ena izmed petih turistov. Vsi ostali na večerji v rezortih, midva pa sredi vasi v skromni podrtiji. “Riž in kari iz fižola,” je naposled postavil pred naju nekaj dišečega. “V kokosovem mleku.”

zanzibar-paje-14

Prijetno siti smo se izgubljali po črnih ulicah črne vasice črnega otoka. Zdaj iz tega, zdaj iz onega vogala se je kdo proti nam zadrl Mambo! Kako si? Poa, poa! Dobro, dobro. “Tukaj smo,” je rekel pred hišo iz katere so se valili basi in skromen prizvok vseh tonov višje. “Katka, ti počakaj tukaj, Mic pojdi z mano.” Stopila sva skozi rdečo zaveso, nekaj korakov proti lesenim vratom in pristala pred tremi rahlo okajenimi fanti. “Kaj boš ti?” Pivo. Katka? Pivo. Ti? Bom tudi jaz enega. Lokalna gostilna, nastala spontano iz dnevne sobe enega izmed domačinov.

In smo pili pivo. Katka, Sulejman in jaz. Ura je bila devet zvečer in na svetu ni bilo prav nobene druge skrbi kot to, kdo hudiča je tale fant na naši levi. Oblečen v Masaja, s pivom v roki?!

“Jutri vaju zbudim ob 6.00,” je rekel ob zadnjem požirku piva. “Gremo lovit ribe. Nekdo mora poskrbet za kosilo …”

zanzibar-paje-7

Da ne bo pomote. Nalovili smo dovolj, da smo imeli odlično kosilo. Ribji kari iz ribic s koralnega grebena. Med ulovom se je na najino veliko žalost znašel tudi en nemo, a k sreči ga je k sebi domov pospravil kapitan. Mi smo “obtičali” s tistimi boljšimi in večjimi. A koliko smo jih nalovili? Kakšnih 40. A koliko sem jih jaz? Okoli 30. A zares koliko? 5.

Za kosilo pa kari iz ulovljenih ribic.

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.