Zen veja budizma, ki si je na Japonsko nekoč davno tega svojo pot utrla s Kitajske, “ni religija,” ob večernem čaju poudari Osho-san. “Je filozofija.” Nasmehne se in z nasmehom do ušes doda še: “Eeeeeeee, težka filozofija.”
Ura je 18:30. Nekje za belo-sivimi deževnimi je sonce ravnokar padlo za horizont in objeli so nas tema, prijeten hlad in vonj po praženem čaju. Sedimo na tleh ob ognjišču, vsak s svojo skodelico. Osho-san, njegova žena, njegov učenec in midva. Nekje nad nami tiktata starinska ura in le tu in tam ujamemo zvok težkih deževnih kapelj v trenutku, ko se zlijejo po drobcenih javorjevih listih.
Najin prvi večer je. Ne le, da ne veva točno kje sva, ne veva s kom sediva, prav tako nama niti približno ni jasno, kaj točno počneva. Pustiva, da pogovor steče po strugi, ki jo bo izbral sam.
“Slovenija,” reče navdušeno in iz omare potegne star kitajski atlas in na Ljubljano prilepi rumeno nalepko. “Etoooo, Slovenija.” In se je začelo. Težko si je predstavljati, da lahko v dobri uri pogovora nekoga tako iskreno zanima vse o tvoji državi. Kako blizu je Trst? Ali število prebivalcev raste? Lahko vodo pijete s pipe? So v vaših rekah postrvi? Koliko je brezposelnih? Imate dobro pivo? Študenti imajo štipendije? Tvoja babica kadi? Koliko stane kava? Koliko snega zapade v Ljubljani? In še, in še, in še.
Poenostavljena definicija zen filozofije pravi, da njeni zagovorniki resnico iščejo prek rigidnih in izjemno strogih praks meditacije in dela.
“Katja-san, pod tuš!”
“Mitja-san, pod tuš.”
Večerna meditacija
In ko je ura odbila osemkrat in naznanila, da se čez 5 minut začne naš prvi večerni zazen, je bilo čaja dovolj, pogovora dovolj in že so pod našimi hitrimi stopali zaškripale deske v templju. Umiti zobe, pripraviti postelje, naliti vodo za med spanjem, razpreti mrežo proti komarjem, obleči se za večerno meditacijo …
Vstop v svetišče templja je ceremonialno. Stopiš pred oltar, na prsih skleneš dlani in se v pasu prepogneš nizko, kolikor je mogoče. V kotu te čaka tvoja blazina, do katere ne odstopicljaš po hipotenuzi. O, ne! S sklenjenimi rokami se tja podaš najprej po kateti a, za njo še po b. Ko prispeš do cilja, se najprej prikloniš blazini, se obrneš za 180º in se prikloniš še navzven, dvorišču. Vsedeš se “po turško” in čakaš na tlesk deščic in štirikratni odzven zvončkov, ki naznanjajo prvi zazen.
Za razliko od večine oblik sedeče meditacije, pri zazenu oči ne zapreš, temveč jih pustiš odpre. Morda se na prvi pogled (dobesedno) to ne zdi kakšen poseben zalogaj, a po 20. minuti verjamem, da bi se naša mnenja zedinila. Ne le, da je bistvo zazena, da telesa ne premikaš, kar pomeni tudi čim manj pomežikov, z odprtimi očmi tudi mislim ne dovoliš, da bi se vsaj za trenutek, en kratek trenutek lahko spočile.
Slika, ki nastaja na naši mrežnici ni le črna pega, temveč vidiš vse tisto, kar te obdaja. Mah, javor, pesek, zvezde, blazina pred menoj, Katkina desna roka, leseni steber, prižgana sveča proti komarjem … a je tukaj veliko komarjev, a na Japonskem je malarija, mogoče na kakšnem otoku, kaj se rima na otok, potok, a v majhnih potokih živijo postrvi, kaj se rima na postrv, nimam pojma, večerja sploh ni bila tako slaba, kaj bi dal za kakšno dobro vino, a Cvičkarija še obstaja, kaj smo se ga enkrat napili, kje so kaj bivši cimri, a že ima kdo otro… Pazi! Skoncentrijaj se. Tlesk. Cing, cing. Prvi 24-minutni zazen je mimo. Shit! Sledi drugi in po nekaj minutnem premoru za zadnje straniščne opravke in pošten preteg hrbtenice še tretji. Slabo!
“Lahko noč,” ob koncu reče Osho-san. “Se vidimo jutri ob 4:50.”
In luči v zen templju ob gozdiščku nekje na Japonskem se nemo ugasnejo. In z njimi tudi utrujena midva.
