A sem rekel ogabnih? Mislim sem zanimivih, eksotičnih, drugačnih. Takšnih, ki na brbončice priletijo kot pogled na žirafo sredi Prešernovega trga. Bam! You did not see that one comin’ did you?
V več kot 24 mesecih popotovanja po 10+ azijskih državah sva včasih tisto eksotično iskala namenoma, pogosto pa sva bil preprosto primorana pogoltniti tisto, kar je bilo v danem trenutku na mizi. V sili še hudič muhe žre. Kaj pa čebele? A čebele tudi?
1. Živa hobotnica (Seoul, Južna Koreja)
Tale je zadnja s spiska najinih gurmanskih podvigov. Zgodilo se je po naključju v Seoulu. Sedimo za mizo in najin korejski prijatelj si naroči hobotnico. “I just ordered a little desert for myself.” So jo vzeli iz akvarija, pokončali, na hitro nasekljali in hopa-cupa na naš krožnik. Migala je še več kot 15 minut. In ko si kakšen večji kos vtaknil v usta, so se ti lovke prilepili na nebo, pa na dlesen in če se bil tako štorast kot jaz, tudi globlje v grlo. In potem te zgrabi mini panika in za trenutek misliš, da te bo pobralo. Pa hitro pregrizneš, počakaš in je boljše. Priznam, poskusil sem. Ne bi več.
2. Pečene čebele (Hsipaw, Myanmar)
Lokalna specialiteta v gorovjih Myanmara, ki domačine pošteno udari po žepu. Je redka, na nevaren način pridobljena dobrina. Čebele so namreč ene bolj strupenih, njihov okus pa … pač, po pečenih čebelah. 🙂
3. Balut – račji zarodki (Manila, Filipini)
Kuhana račja jajča, v katerih počiva (v miru) nekaj dni star zarodek. Če imaš dober dan, naletiš na takšnega, katerega kosti že prav glasno zahrustajo in se tu in tam v grlu zatakne še kakšno pero. Eno samo pravilo je: Ne glej, kaj ješ.
4. Kopi Luwak (Ubud, Bali)
Ta kavica je na ta seznam uvrščena povsem neupravičeno, saj v nasprotju s splošnim prepričanjem, kava iz pokakanih zrn drevesne mačke nima nobenega nenavadnega vonja ali okusa. Pravzaprav je izjemno močnega okusa. Tam-tam z Barcaffe-jem. 😉
5. Pečeni črički (Yangon, Myanmar)
Nekaj je, ko pečene čričke vidiš na najbolj turističnih ulicah v Bangkoku in ob njih trume turistov z nakremženimi obrazi in pripravljenimi fotoaparati. Nekaj povsem drugega pa, ko jih na glavni ulici v Yangonu, glavnem mestu Myanmara, kot vsakdanji prigrizek jedo vsi od najmanjših otročk do poslovnežev v kravatah. Pravilo: Odtrgaj sprednje nožice in krila, pa ga lahko poješ.
6. Morski polži z zelenim poprom (Mekong delta, Vietnam)
V eni roki zobotrebec, v drugi pa polžek. Pa ga napičiš, potegneš ven in poješ. Okus, kot ga prav gotovo ne bi pričakoval. Prijeten, izrazit, zaradi popra prjetno sveže pekoč.
7. Ocvrte rdeče mravlje (Hsipaw, Yangon)
Še ena lokalnih specialitet v gorovju Myanmara. Poleg fermentiranega zelenega čaja in pečenih čebel, prav gotovo šok za brbončice. Te so malce kiselkaste in jih lahko uporabiš tudi kot začimbo za ostale jedi.
8. Sago ličinke (Siberut, Indonezija)
Zdaj da bi človek delal takšne frise kot Bear Grylls, ko v usta daje tele ličinke, to ravno ne. Je pa res, da je občutek migetanja bele sluzaste ličinke v ustih eno najbolj nenavadnih doživetij. Trik je v tem, da čim prej odgrizneš glavo.
Prav, zdaj pa dovolj in hitro ven na kakšno okusno tajsko specialiteto! 🙂
