Pa sva tu. Na obali. Prvi teden sva se namenoma dala na preizkusnjo, zadnji teden bova samo uzivala. Jedla najboljse iz morja, pila najslajse s palm, uzivala v najlepsem.
Dan v Bentoti je minil v znamenju zivalic. Krokodili, varani, zelve velike in male, kormorani … Barbi je znova prekosila samo sebe, ceprav bi se ta podvig kaj kmalu koncal zelo slabo za mini krokodilcka.
Ta trenutek sva na plazi v Hikkaduvi. Nisem se mogel upreti, da ne bi ze za zajtrk narocil norookusnih skampov. Ne! Ceprav vsiololi mene tolcejo po jajckah, mini dali miru. Nocem, da mi bov Sloveniji spet zal … Ali pa da si bom cez leto ali deset karkoli ocital!
In se fail vcerajsnjega dneva – ayurveda masaža. Beri: kopanje v olju in podpobprecna masaza. Ah, poskusit je treba. Rabimo zgodbice za vnuke!
In se en lep rek iz tovarne caja: “Junak je tisti, ki iz opek, ki jih vanj mečejo drugi, zgradi palačo.”
Carpe diem!
super je spet prebirati tvoje popotniske zapiske 🙂 sm se prav nasmejala ob komentarju na ayuverdsko masazo – sm jo sprobala tudi sama par tednov nazaj v Kerali in ja, prvic in zadnjic kot tuna v konzervi olja 😀 lep pozdrav iz indije in srecno pot!
:))))