Ko črevo narekuje potovanje!

Enkrat, ne dolgo tega, sva že pisala o tem, kako je “črevesna kondicija” ena izmed ključnih vrlin popotnika. 🙂 Saj veš … tisti občutek, ko te strašansko na WC, pa iz takšnih ali drugačnih razlogov ne moreš. Bodisi si na čolničku sredi ničesar, sediš v templju med menihi ali pa čakaš ta najpočasnejši sončni zahod in ker si čakal že eno uro, zdaj res ne bi rad vsega zasral. Dobesedno.

Dejstvo je, da vse to, kar se dogaja tam dol in notri v nas, močno vpliva na to, kako bomo preživeli in doživeli potovanje. In tole so trije primeri, kako je gospa Črevo vrtela kompas najinih potovanj.

1. Driska na 56-urni vožnji z vlakom

Na tem potovanju sicer nisva bila s Katko skupaj, ampak je bilo to moje prvo solo potovanje. V Indijo za en mesec. Super izkušnja. Začel sem v Mumbaju in se počasi, seveda z vlaki, premikal na jug. Čisto do konca, do mesteca Trivandrum. Spomnim se, kako sem sedel v eni izmed uličnih “restavracij” in si ob srkanju pravkar stisnjenega soka (ja, vem, bravo jaz!) dopisoval s kolegom iz Slovenije. Češ, še par dni in bom doma, samo drži pesti, da se nisem ravnokar zastrupil s sokom. No, seveda sem se.

Stric raziskuje Katjinega Kindla.

Pred menoj je bila 56-urna vožnja z vlakom iz Trivandruma nazaj v Mumbai. 1800 kilometrov. V umazanem kupeju pa trije Rusi, dva Indijca in jaz. Na zgornjem pogradu. Vroče, mrzlo, vroče, mrzlo. Hitro na WC. Driska. Hočem nazaj do pograda. Ne gre. Nazaj na WC. Ugotovim, da nimam toaletnega papirja, počakam na WC-ju do naslednje postaje, hitro skočim ven, pograbim šop robčkov pri prodajalcu samos rečem nekaj v stilu, da se opravičujem, da nimam denarja pri sebi in da če mi lahko da zastonj. On pa da ne. Nikakor. Da naj dam 15 rupij. 10 centov. Nimam jih pri sebi, mu odgovorim. Potem pa nič, pravi. Sfinkter popusti, letim hitro nazaj do kupeja, vzamem nove hlače in knjigo, ki sem jo kupil na začetku potovanja.

Da skrajšam in vam prihranim detajle. Dve ključni ugotovitvi:

  • Vedno imejte s seboj rezervne hlače
  • Vedno imejte pri sebi vsaj 10 centov
  • Če ni WC papirja, so listi iz knjige ravno tako OK, le dobro jim morate zmečkati

160628 WAYA LGG banner 750x150px SI

2. Zbolela oba. Kdo gre po riž?

Sva v mestecu Amritsar v indijski zvezni deželi Punjab. Tam kjer se Indija dotakne Pakistana. Živiva tik ob njihovem znamenitem Zlatem templju in ravnokar sva si po obilnem kosilu v sobi brez oken in klime privoščila popoldanski počitek. A kje sva jedla? V eni luštni restavraciji. Okusni. In zdaj če prevrtim čas za 8 ur naprej, še vedno leživa v postelji, oken in klime še vedno ni, midva pa izmenično na WC-ju. “A si že?” reče prvi. “Ne še, malo še,” odgovori drugi. In se zamenjava. “A si bruhala?” “Nisem. Ti?” “Malo.”

Plain rice. To je to! :)

Če črevo položi enega, je še OK. Ga drugi zdravi in ljubkuje. Ko pa zboliva oba, je pa jeba. 🙂 Takrat na videz enostavna in vsakodnevna opravila postanejo nadčloveški zalogaj. Kdo gre po WC papir? Kdo gre po kepico riža, da vsaj nekaj pojeva? Kdo gre bradatemu gospodu s turbanom tri nadstropja nižje plačati za še eno prebedeno noč v temnem hotelu?

3. Kolera? Resno?

Zadnja izkušnja, kjer sva bila primorana prisluhniti gospe Črevo, se je dogajala pred kratkim na najinem potovanju na Zanzibarju. Ker sva za njeno dobro počutje s kapsulami WAYA LGG poskrbela preventivno, se nama na srečo ni zgodilo prav nič hujšega, sva bila pa najine obroke ves čas postavljala pod drobnogled. Dejstvo je bilo namreč, da je zaradi prekomernega dežja ravno takrat na otoku izbruhnila kolera, kar pa je za seboj potegnilo to, da so v celoti zaprli vso ulično hrano. A ker nama ni bilo do tega, da bi jedla le v dragih hotelih, sva vseeno izbrskala nekaj kotičkov. Sumljivih? Seveda. Potencialno neprijetnih? Tudi. A začuda se nama ni zgodilo prav nič. Več sreče kot pameti? Morda. 🙂

zanzibar-pemba-wete-1

 

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.