Priprava na takšno potovanje traja malce dlje, kot po navadi. Pa ne zato, ker bi bilo ne vem kako nevarno, drugače in zahtevno. Preprosto zato, ker če si enkrat na tem delu sveta, je pomembno, da minimaliziraš verjetnost, da boš izpustil karkoli lepega. Preprosto tako.
Ne, nevem, če bom pred tem potovanjem še potoval kam. Morda nikamor. Morda bo to moje naslednje in morda bo to moje zadnje potovanje. Vem le to, da je to (trenutno) največ, kar si želim doživeti. S kom? Ne vem. Morda sam, morda ne. Pravzaprav to sploh ni važno. To potovanje je nekaj, s čimer bom dosegel to, da “si mi ne bo potrebno zlomiti roke vsakič, ko se mi bo zdelo, da stojim na mestu in se ne premikam”.
Kje? Tam desno od Avstralije. Desno od Fidjija. Tisoč in en majhen otoček. Povezave z njimi samo z ladjami, ki potujejo le tri ali štirikrat na leto in ladjicami, ki jih upravljajo domačini in katerih pot traja kar … uf. Prav gotovo zajeten čas. In če bom kaj imel, je to prav … čas!
Kdaj? Odvisno od: tebe, jajc in financ.
Koliko denarja? Glede na plan, da je to moj cilj, moja Ithaca, bom verjetno že na poti do tja potreboval kar zajeten kupček dinarčkov, koliko pa bom zapravil tam pa pravzaprav sploh ni važno. Za eno leto cca 10.000 eur. Kje jih bom dobil? Nimam pojma, nekaj je že v pujsu, za ostalo garam.
Pozdravcek iz Erlangena za “sina od sina mojega oceta”.
Iskoristi neodvistnost in pritisk (?),ostani kot si, ko pa prides nazaj, pa “OHCET”,-drugac’ tk ne pridemo skup-aj ! Lep pozdrav in srecno pot M & M
mmmmm…