Se vedno sva v mestu Kandy. Po plazah Negomba, kjer sva vse skupaj zacela, je tole mestece ob jezeru in med gorami verjetno tisto, po cemer je Sri Lanka najbolj poznana – po zeleni barvi.
Obdana s plamami, zeleno travo, pisanim sadjem, blescece oranznimi menihi in snezno belimi pticami uzivama v super sobici. Nisva je nasla sama. Do sem naju je pripeljal Namal. Namal je star 31 let in je “very unhappy”, kot pravi sam. Isce ljubezen svojega zivljenja.
Naju in se dve simpaticni Slovenki je odpeljal na izlet proti severu Sri Lanke. Smejal se je, nas povabil na kosilo sredi gozda, ki ga je samo za nas pripravila njegova mati, peljal nas je na visoko goro s pogledom na Sigiry … vse to v upanju, da se bo katera izmed nasih deklet zaljubila vanj.
Ura je bila 7 zvecer, naporen dan za nami. Namal pa s solznimi ocmi sporoci, da ne more ostati z nami v Dambulli. Gre domov. Pravi, da nima kje prespati, pa vendar vemo, da je razlog drugje.
“No good, sad. bye bye bye,” se je glasil zadnji sms, ki smo ga od njega prejeli danes zjutraj.
