Grozno je. Sedim na razmajanih desčicah najinega slamnatega bungalova. Vroče je in deodorant je že zdavnaj obupal nad mojimi pazduhami. Za nama je težka noč. Težko sva zaspala. Ker živiva le nekaj deset metrov od obale, je bilo bučanje valov preglasno. In ti črički. Mamicu jim vidim. Celo noč. Do jutra.
Zjutraj pa sonce. Do onemoglosti. Midva pa štrbunk v strupeno turkizno morje. Slano. Zelo slano. In z vsakim korakom vse bolj globoko. Korale so naju rezale v stopala in pisane tropske ribe so zaščitniško varovale svoj teritorij. In bolščale v naju, kot da sva dva vsiljivca!
Za kosilo pa spet eno in isto. Spet ta tom-yum, ki mi gleda ven že pri ušesih in ta solata iz nezrele papaje! Zakaj bi kdo jedel nezrelo papajo?!
Še sprehod po uličicah otoka ni nič kaj sproščujoč. Od tu diši po palačinkah, od tam po mango šejku, spet tam mi nekdo ponuja pečenega jastoga in ona tetka malo naprej bi me rada zlorabila s pivom. Grozno je.
In zvečer preden zaspiva preigrava to ukulelo in pojeva vedno iste zlajnane komade. Hallelujah od Leonarda, The Lazy Song od Brunota in za povrh še kakšno od Dan D. Čas. Ko bi se vsaj tile kazalci premaknili malce hitreje.
Trpiva. Res trpiva.
