Ko pogovor kadarkoli nanese na mojo naslednjo destinacijo potovanja, se slej kot prej zatečem k (iskrenem) izgovoru zakaj tja: “Veš, vsaj 70 % užitkov na mojih potovanjih mi predstavlja lokalna kulinarika”. Vsi tisti, ki me malce bolj poznate veste, da rad dobro jem, da uživam v vsem novem …
Ob nedavni udeležbi na Formuli 1 v Valenciji sva s kolegom Mike Valetom ob povabilu Phillip Morrisa uživala ob nepopisljivih okusih najboljših lokalnih specialitet. Poleg tega, da so nas razvajali v Ferrari VIP loungeu in da smo prvi večer v tipični španski restavraciji na ozki uličici uživali ob sladkostih morja, pa smo smo bili v nedeljo zvečer povabljeni v restavracijo Torrijos.
Očitno je res, kot pravi Mali princ, da so najlepše stvari očem nevidne (BTW, danes rojstni dan praznuje njegov oče Antoine de Saint-Exupéry) in tako je bil tudi Torrijos skrit v drobni uličici, brez vsakršnega vhodnega apela. Pač stena in vrata. Za njimi pa gurmanski raj, ki se ponaša z Michelinovo zvezdico. Nikoli še nisem imel priložnosti, da izkusim, kaj pomeni, da ti “na dušo piha” samo zate povabljen kuhar, mojster svetovnega ranga …
8 izhodov. Začelo se je seveda z lokalnimi olivami, nadaljevalo z izbranimi vrstami kruha, olivnim oljem in 5 vrstami soli. Sledila je pašteta iz gosi, škampi na zelenjavni prilogi, jastog, steak iz jagnjetine in nato še nekaj sladic. Težko je pisati o tem, tudi fotke ne povedo dovolj … to je potrebno enostavno poizkusiti.
