Oda dežju

Poglej ven, dežuje
poglej ven, na dnu je tisoč rož,
kot kaplje dežja sreče,
ki padajo na dan.

Zaprem oči in potujem daleč stran,
čez pretekle dni narišem senco,
naj bo dež, da poskusiva v dežju,
edino kar že slutiva.

Naj pesem neba usuje,
na najino se ljubezen,
naj izjoče se nebo,
to noč nama veter je razprl krila.

Bi rada spočela v dežju,
in na Luni nad tem,
bi rada bila kot v snu,
brez bolečin in bremen.

Ko bo padal dež, boš osamljena,
jutra najina bodo pozabljena.

Poglej ven, dežuje …