Prvi vtis Venezuele. Venezia-Madrid-Caracas-Coro

Evo nas. Ubistvu je tale blog v prvi fazi namenjn takšni, tovrstnim objavam. Vse ostalo je zgolj priprava.

Torej, po 4-urni vožnji z vlakom iz Ljubljane v Benetke, nato 3-urni vožnji z letalom iz Benetk v Madrid, potem 9-urni uživanciji na poti v Caracas in nato nočni vožnji z avtobusom iz Caracasa v Coro … smo se kočno vsedli v taksi do naše posade. No, lažem. Prijazen gospod z dekico (ja, na busu je klima napaljena na minus 40) nam je svetoval naj raje na avtobusni postaji počakamo, da se zdani in nato šele vzamemo taksi. Seveda smo ga ob vseh atributih kulturnega šoka z največjim veseljem upoštevali in tako v temi preživeli še dobri dve uri. Tema, voda, čikci. Nič lepšega. Sicer precej redkobesedni, ampak, lej … se borimo 🙂

Da na kratko povzamem. Večina tistih, ki smo jih uspeli ugledati v naših prvih nekaj urah Venezuela popolnoma ustreza prototipu kriminalca, kot ga nam predstavljajo filmi, nadaljevanke, objave v časopisih in seveda posledično naša predstava. Temni, srajica ali oprijeta švic majica, zlate verižice, nerazumljiv južnoameriški govor, mrk pogled. Tako nekako. Problem je še v tem, da podarjen nasmešek ne vrne nujno istega učinka in trud vložen v sestavljanje stavkov v španščini ni nujno razumljen kot dobro dejanje. Izogibam se temu, da bi preveč prostora pustil temu prvemu vtisu za nadaljnjo percepcijo, pa vendar … nekaj je pustilo.

Trenutno smo v posadi naše kolegice Adrijane. Super posada. Prijetne sobice z ventilatorjem, kužka, terasa polna zelenih tropskih rastlin, papiga (v kletki in ne zna letet), špansko pivo … Ura je 8 zjutraj, za nami je bruto 31 ur potovaja, zjebani smo, ampak si tega seveda ne bomo priznali, poskusili smo pivo Polar, popili šilec domačega šnopsa, pojedli eno slovensko suho salamo. Kolega Markota, ki smo ga spoznali tu v posadi, še počakamo, da spedena delavce, ki urejajop posado, potem pa via mesto, jest, pit, se pržit na sonce, izvabljat nasmeške …

Začenjamo avanturo. Grem, to je to.