Priprave na vlak. Zjeban

Bolj kot se pomikam juzneje, tezja je komunikacija. Taksna in drugacna. Ne samo, da iscem internet kot najbolj izgubljeno pisce, tudi vsi okoli mene, tisti z vedno bolj okroglimi in presenecenimi ocmi ne govorijo vec anglesko. Redka izjema je gluhonemi Shedan. Pa sva si tipkala na telefon. On na svojega, jaz na svojega. Moj del transkripta izgleda takole:

I was in Ashram.
Student.
No AC. No Slepper. General 🙂
Where are u? Sleeper?
No wife.

Dan sem, kot ze zadnjih 5 dni, zacel ob 4.30 zjutraj. Tokrat malce drugace, saj smo bili nas – ostalih 5 v sobi v ashramu – ze za dobro jutro nadrti od gospoda-belega-Gringota. “If you wanted Hotel California, this is not the right place, sir,” mu je lepo elegantno na grde besede odgovoril prijaten, vedno s copom na vrhu glave in kitaro v roki Francoz.

Poslavljal sem se od vse oltarckov, vseh kipcev, vseh sob, dreves in ljudi. Ricardo, Aleksander, Angelica, Bruno … Hitro si lahko najdes somisljenike. Samo srce in razum morata (p)ostati na siroko odprta.

Z vlakom sem pred dobro uro prispel v Trivandrum. Urtujen sem, izmucen. Znova sem nahrbtnik olajsal za kaksen kilogram. Tole je preostali inventar oblacil:

3 majice
1 dolgi rokavi
2 kratki rokavi
1 dolge hlace
2 nogavice
1 boksarce

To je to. Ostalo je ostalo v dobrih rokah.

By the way, nikakor se ne cutim sposobnega pisati, misli ne delajo vec, lacen sem, malce dehidriran. Po skoraj dvournem iskanju sobe v prepolno zasedenem mestu sem namrec preprosto mrtev. Pa se kupil sem najbolj zanic flip-flopke. Zulj po eni sami minuti. In pripravljam se na jutrisnji vlak …

• Banane
• Nekaj novih knjig
• Cokoladice
• Sveza majica
• Veliko dobre volje
• Ves preostali avanturizem

Da ne omenim, da fotk ne morem nalozit ze zadnjih nekaj dni.

Cuti se, da se potovajne bliza koncu. Ko enkrat ves, da gres domov, pac enostavno temu sledis. Tezko pozabis na to in tezko si popolnoma pri stvari. Zadnji dnevi so pac taksni.

A veselim se se vedno. Vlak, Delhi, letalo, vi …