Bukhara je bolj muzej kot mesto. Ne konca ne kraja ni opekastim ulicam, skrivnim predorom in visokim minaretom. Za vsakim vogalom prodajajo nekaj, kar bi lepo izgledalo doma na steni ali pa bi lahko nosila zdaj, ko bo bolj hladno vreme. Ko smo zjutraj sedeli na kavici in zraven jedli pahlavo (beri: baklavo), je mimo na leteči preprogi priletel Aladin. Prisežeeeem!
Smo se pa v Bukhari precej zastrupili. Najbolj jo je skupila naša Lila, ki je en cel dal preživela v hotelski postelji in vsakih 20 minut rekla: “Daj na pauzo, prosim”. Pa sem dal tisto Pujso Pepo na pavzo, da je pikica šla do WC školjke, se zbruhala in potem nazaj.
Večkrat sem že napisal, da se je pomembno sprijazniti s temi fail dnevi. Pridejo. Tako ali drugače. In prav nič ne gre storiti. Lahko kdo zboli. Lahko jo močno zagode vreme. Lahko se plani popolnoma podrejo. Ali pa kaj čisto četrtega. Najbolje je, da se ob takšnih situacijah preprosto ne sekiramo. Ker bo samo še slabše.
Danes, ko je Lila spet prišla na svojih 100 %, smo si privoščili tudi najdražje in najboljše kosilo v Uzbekistanu do sedaj. Odločili smo se za restavracvijo v strogem centru mesta, z razgledom na visoka obzidja, modrikaste ploščice in živahno ulico. Naročili smo solatke, pa krompirček, pečena jagnječja rebrca, šiš kebabe, pečenega piščančka, sveže pečen kruh, tri domače omake … pa dvakrat deci uzbekistanskega merlota. In plačali 41 eur.
Jutri vstajamo ob 5:30, ker imamo ob 7:12 že vlak do naše zadnje destinacije – mesta Khiva tik ob meji s Turkmenistanom. Do železniške postaje pa 30-minutna vožnja s taksijem. Premiki tukaj so dolgi in naporni. Ampak tako pač je.
