Ko sem ravnokar odprl računalnik, so iz njega zamrgolele mravlje. Iskale so poti med črkami in se ob overdoseu svetlobe hitro razbežale. Ali je katera šla v USC ali HDMI priključek, nisem prepričan.
Smo v vasici Sepilok na Borneu, pol ure vožnje od mesta Sandakan, 3 ure leta iz Kuala Lumpurja. Zdi se, da smo boguzanogu, a samo “še dvakrat spat”, pa gremo v tapravo džunglo. Do takrat pa bomo tukaj. Se navajali na ekstremno vlažnost in tropske padavine, ki tako hitro kot pridejo, tudi gredo.
Spimo v dveh ločenih sobicah, ker družinske niso imeli. No, imeli so jo, pa še s klimo, ampak je ravno zaradi tega padla iz našega budgeta. Zato pa imamo dve, pa v vsaki ventilator, eno štekdozo, WC školjko in tuš, s curkom moči 85-letnega gospoda.
Vse okoli nas mrgolazi in plazi. Ko smo zvečer ugasnili luči in ventilator usmerili v steno, da nas ne bi ponoči napihal, se je slišalo vse mogoče. Tu in tam (pravkar je začelo deževat, samo povem) se je pridružil še pasji lajež, kasneje pa še kakšna zapoznela petarda v čas lunarnemu novemu letu.
Dan smo izkoristili za …
Preden povem za kaj, morem omeniti rahlo nezgodico. Namreč, zjutraj smo prisilno ustali ob 7:30 (po ljubljanskem času je to ob 1:30 zjutraj), pozajtrkovali, umili zobke, se pošpricali proti komarjem, obuli za dež in po tem “po nesreči” zaklenili mamico v sobo, mi pa šli. Art se je igral s ključi, jo zaklenil in molčal. Šele ko smo jo 15 minut že vsi nestrpni čakali na vaški cesti, sem za vsak slučaj poslal Lilo pogledat, če je mamica še živa, pa je ugotovila, da boga reva kriči na pomoč.
Skratka, dan smo izkoristili za druženje z oragnutani v tukajšnjem rezervatu. Organizirano, ampak lepo. Varovano, a ne utesnjeno. Pač, ogradili so ogromen kos deževnega gozda in jih varujejo, raziskujejo, hranijo in množijo. Kje se podpišem? 🙂
Nehalo je dežavat.
Otroka igrata Uno, Katka spi (posttravmatski sindrom), jaz pa pišem tele kvake in upam, da nam uspe še do bazenčka.
