Ura je 4 in 15 minut. Zjutraj. Budilki na najinih telefonih se oglasita sinhrono. Ena v eni sobi, druga v drugi. Vstajamo. Najprej Lila in jaz, potem Katka, Art pa spi kot klada. Ne premakne se tudi po tem, ko mu Katka odstrani polulano pleničko, mu obleče gatke in čez dolge modre hlače z motivi slončkov. Na hitro si umijemo še zobe (Artu ne), na recepciji vzamemo prepripravljeno škatlo z zajtrkom in smo čez nekaj minut že na udobnih sedežih temnega kombija našega šoferja Sama.
“Danes je izjemen dan,” reče. Govori popolno angleško, saj je dvajset let svojega življenja preživel v Združenih državah. Med vojno, ki je genocidirala Kambodžo v 70. letih prejšnjega stoletja je mnogim uspelo pobegniti. Mnogo večim, teh je bilo 2 milijona, pa se je zgodilo najhujše. “Enakonočje je. Samo dvakrat v letu sonce vzide točno nad najvišjim stolpom Angkor Wata.”
V soju svetilk s telefonov smo po mavričnem mostu, ki zemeljsko živeljenje povezuje z nebesi, v družbi menihov, do potankosti urejenih mladenk in še vsaj tisoč ostalih lokalcev (pa tudi nekaj turistov), stopali polni pričakovanj. Tiho je bilo. Spokojno.
Iz minute v minuto se je videlo več. Najprej obrisi palm, kmalu za tem pa že nekaj velikega in mogočnega. Še vedno brez barve. Samo temno. Nebo pa iz noči v prve odtenke oranžne in roza. Ko se je sonce končno pokazalo točno na sredini, je množiča vzklikala. Ploskala. Vsaka roka je dvignila telefon in ujela ta veličastni trenutek. V kakšni drugi situaciji bi me toliko ljudi motilo. Danes pa ne. Naša skupna energija je božala kožo. Lepo.
Smo v Siam Reapu. Raziskujemo. Vzeli smo si hotel z bazenom, pa ga sploh še nismo videli. Popolnoma naju je presenetilo. Mesto namreč. Pričakovala sva nekaj prašnega, povprečnega, razen templjev malce dolgočasnega. In brez da pretirano razlagam, upam trditi, da je to od vseh mest in vasi, ki sva jih obiskala na najinih (zdaj naših) potovanjih, eno najlepših. Ah, beden pridevnik. Poskusim takole: Mirno je, a vseskozi živahno. Okusno. Ne pretirava in se ne kiti z mašnami in zavija v celofan. Utrip mu dajejo domačini, ne turisti. Izgubljamo se v ulicah, ki jih z leve in desne kitijo frangipaniji, velika drevesa pa svoje korenine kot vodo razlivajo po pločnikih. Če bi lahko vsak dan vstal ob štirih in šel spat ob polnoči, bi se ga ne naužil dovolj.
Danes po masaži smo našli tuk-tuk pobrendiran z Batman logotipi in se na poti domov dogovorili, da nas gospod pobere jutri ob 8:30 zjutraj in gremo z njim. Ne vemo kam. Raziskovat. Tako kot prejle, se bomo tudi jutri vsake toliko zadrli: tananananananananananana Batmaaaaan, Batmaaaaaan.
Ura je 9 zvečer. Dolg dan je bil. Poslušamo še eno poglavje sedme knjige Pet prijateljev, potem pa spat.
Zelo smo hvaležni drug za drugega in za vse okoli nas.
