Moja jutranja računica, da bova vse skupaj zmogla peš, bi naju prav gotovo pokopala. Čeeeeee … se ne bi nekaj metrov stran od hotela naše prijazen Mandalayec (ja, prebivalec Mandalaya) in nama dobesedno v roke porinil dve starinski mestni kolesi. Eno s škripajočim zadnjim kolesom (Katkino), drugo brez zavor (moje). In kaj sedaj? Nič drugega, kot pogumno na tripasovnice skupaj s tavelikimi tovornjaki in novi pustolovščini naproti.
Aja, no. Ni nujno, ampak zavoljo tega, da bomo na isti valovni dolžini, klikni sem in predvajaj tale komad. Saj vem, da nima ravno neposredne povezave s tem mestom, kjer sva trenutno midva, ampak meni gre ves čas po glavi in, glej ga zlomka, zakaj ne bi šel še tebi?! 🙂
Danes sva preživela KKK dan. Kolesarko-kulturno-kulinarični. Naredila sva kakšnih 20 mestnih kilometrov, si ogledala vse zlate pagode, samostane, Buddhe in ujela sončni zahod na vrhu 1200 stopnic oddaljenega hribčka, vse skupaj pa seveda ni šlo brez shan noodles in nekaj ostalimi dobrotami. Pri kosilu sva imela celo to srečo, da sva ga, nevedoč do zadnjega trenutka, zaužila ob javnem smetišču. Od tod torej teh triljardo muh …
V Myanmaru bova ostala 26 dni. Dolgih 26 dni, ampak po zadnjih treh mesecih v Indoneziji se nama zdi to tako nenormalno malo, da se nama že sedaj zdi, kot bi nama zmanjkovalo časa. Ja, od tod ta norija, ki jo zganjava po mestu. Še vedno seveda z najinim mini slovarčkom v roki. Vsak dan se za kakšnih 5 minut naučiva kakšne nove besede, ampak ker to random zaporedje zlogov nikakor ne ostane v ušesu, si ne nadejava kakšnega globljega dialoga.
Še en podatek. Če razgrneš zaveso v najini sobi, se ti odpre veličasten pogled na … steno iz keramičnih ploščic.
