Iščem Papuo v Indiji …

Tisti, ki me poznate vsaj bežno, veste, da se lani iz Papue nisem vrnil isti. Tisti, ki me poznate zelo dobro, veste, da sem lani tam pustil velik del srca. In tisti, ki vam je moj prekomerno zaščitniški obrambni mehanizem dovolil še globlje v moje živlenje, razumete, da moram nazaj. Lansko potovanje mi je dalo ravno to, kar v Malem princu piše v XX. poglavju, mojem najljubšem.

“Mislil sem, kako sem bogat, ker imam cvetico, kakršne ni na vsem svetu, a imam samo navadno vrtnico. Z njo in svojimi tremi vulkani, ki mi segajo do kolen, od katerih pa eden morda že za vselej ugasnil, pač res nisem posebno imeniten princ...”

Danes se zavedam, da sem za svojo srečo odgovoren sam. Ja, lepo je … ne … najlepše je srečo deliti s tabo, ampak tebe ni več tu. In čeprav je “true happiness only when shared”, vem, da bova vsak v svojem srčku vedno iskala “Papuo” in da bova vselej ob njenem okusu pomislila en na drugega. Ker vem, da ne morem imeti več, mi je to dovolj. V mislih bom vedno s tabo. Vsak dan ob 12h še vedno pogledam v sonce …

Trenutno sem pri Indija: Plan H. Ja, kot sem napovedal, bom verjetno do začetka svojega salvation potovanja nekje pri P-ju, morda celo obrnem abecedo okoli.

Mika me vlaga, vročina, voda, komarji, strah pred malarijo, bruhanje, ladjice, ribe, rjave reke, zelenje, pikajoče vejevje, blato, nič hrane, strah … 15. decembra, no, v bistvu 16. zelo zelo zgodaj zjutraj, pristanem v Mumbaiu (bivši Bombai), tam bom nekaj dni, da se aklimatiziram, prvič zastrupim s hrano, navadim na poglede in preživim jet-lag. Nato pa na jug. Mimo znamenite Goe še nižje v državo Kerala. Pravijo, da je to najbolj umirjen del Indije. Del, kjer najbolj cenijo skromnost, preprost način življenja, povezanost z naravo, mir, spoštovanje, ljubezen.

V Keralo bom najverjetneje potoval z vlakom, kar pomeni, da bom tja prispel nekje med 20. in 22. decembrom … in zdi se mi super mesto, kjer bi preživel Božič. In rad bi ga preživel tam, kakor prikazuje zgornja fotografija. Kerala ponuja bivanje v drevesnih hišicah. Za enkrat še nimam pojma, kako priti do njih, ampak sem začel pospešeno raziskovati. Kjer je volja, tam je pot.

… in pogrešal te bom. Vem, da me bo trgalo v trebuhu, ker si mi ravno ti pomagala nazaj vzljubiti Božič, zdaj sem pa spet na začetku.

“In je legel v travo in zajokal.”