“Počutim se, kot Primiceva Julija,” je bila moja prva misel, ko so najini, tokrat še posebej siti nahrbtniki, po 4 urni vožnji iz Pokhare utrujeno padli na tla v majhni izbi s pogledom na osrednji bazar vasice Bandipur. Nobenih avtomobilov, nobenih motorjev. Niti koles. Tla tlakovana z velimi ploščatimi kamni nepravilnih oblik, na vsaki strani pa dvonadstropne vrstne hiše. V spodnjih nadstropjih trgovinice in gostilnice, zgoraj pa pisane fasade z majhnimi okni, izza katerih so umirjeno kukali obrazi deklet, njihovih očetov, njihovih zgubanih, a še vedno nasmejanih dedkov.
Čas se je v tej vasici ustavil nekaj sto let nazaj. Že res, da so jo tehnološki zajedalci iz mest že dosegli in da danes tako ali drugače krojijo njen vsakdan, a utrip, ki ga je čutiti pri brezciljnem sprehajanju po zgolj kakšnih 200 metrov dolgi ulici, je ostal nedotaknjen.
Ta trenutek je tukaj večer. In da je res večer, kot se spodobi, je poskrbela tudi gospodiča elektrika, ki je očitno zatavala v neznano in je že nekaj časa ni na spregled. Nekaj otroških vzklikov se meša z zvoki pospravljanja trgovin in globoki moški glasovi se bodo očitno tudi ta večer pod najinim oknom pogovarjali o nečem tako pomembnem, kot je “nova nepalska ustava”.
Po današnjem mini pohodu v tri ure oddaljeno sosednjo vasico Ramkot, soočenju z gigantskimi nepredvidljivimi letečimi in-oh-in-sploh-najbolj-groznimi kobilicami, boljščanju iz oči v oči z dvema divjima opicama, preklinjanju sonca in njegovih vročih žarkov ter nagrajevalnem 0,65 l velikem pivu Ghorka, sva, priznam, precej utrujena. Če ne bi poprej, kot tapravi Slovencelj, ob omenjenem pivu s kozarcem v roki za mizo nekajkrat kinknil, bi se zdajle v polsnu že pošteno boril z nadležnimi komarji, ki jih očitno prijeten večerni hribovski zrak prav nič ne moti.
Jutri greva dalje v Kathmandu. Jutri s Križankah Tabuji v živo na Val 202 ob 20.30! 🙂
