Okus budizma.

Dan sem začel z drisko. Thailand Edition. Ne vem zakaj, ker vse štima. Hrana je super, sokovi so okusni. Vse okoli naju je tako čisto, da tega nisva več vajena. Očitno vsaka država na začetku položi karte na mizo in pravi: “Lej, to sem jaz. Takšna sem. Večja in močnejša sem od tebe … da ne bo kakšnih neumnosti.”

Sprehajala sva se po mestu in nenamenoma večji del današnje pozornosti namenila budizmu. Templjem, oltarjem, menihom. Veseliva se bivanja v budističnem samostanu, ki ga bova obiskala čez kakšna dva tedna na severu Tajske. Zelo veseliva. Pa ne da bi se kakorkoli resneje spogledovala s to religijo (beri: filozofijo), ampak enostavno nama paše. Paše, po tem, kljub vsemu zelo prijetnem, kaozu indijskega hinduizma.

V knjigi Snow Leopard, ki opisuje eno prvih odprav v pokrajino Dolpo na severu Nepala, sem prebral nekaj, kar mi je na kratko in jedrnato razložilo razliko med budizmom in hinduizmom. Nekje visoko v Himalaji je med romanjem v snežnem viharju obtičal menih z lesenim kipom bude. Zeblo ga je in ni mu preostalo drugega, kot da zakuri kip bude. Ko je že skoraj odpisan prišel nazaj v dolino, so se “kolegi” hinduisti zgražali nad njegovim dejanjem, češ “svetih stvari se nikoli ne oskruni, četudi za ceno lastnega življenja” … budisti pa so ga objeli in navdušeno sprejeli njegovo iznajdljivost.