A se reče roadtrip tudi takrat, ko se na pot odpravljaš z lokalnimi avtobusi in nisi najbolj prepričan, kje in kdaj točno boš končal? Če se ni, se pa od danes dalje. 🙂
Midva namreč ravno snujeva načrt najine poti za naslednji teden in ker rada najprej skočiva, nato pa se vprašava, če sploh znava plavat, se bova podala malce izven klasičnih turističnih poti severne Tajske. Najprej nekaj uric z busom do manjšega mesteca ob meji z Myanmarom, tam pa malce zagrizeva v kolena in obiščeva kakšno izmed odmaknjenih gorskih vasic. Še vedno je v nama še kako živ spomin na nor trekking, ki sva ga doživela pred nekaj meseci na severu Myanmara in morda vsaj odtenek tega doživiva tudi tukaj. Morda.
Od tam dalje pa proti vzhodu do meje z Laosom, natančneje v območje imenovano Golden triangle, ki je že od pamtiveka znano predvsem po pridelovanju enormnih količin opija. A danes je tukaj menda vse drugače. In mnogi so to območje že poimenovali “največji nateg za turiste“. A ker sva rada nategnjena, bova šla pogledat tudi to. 🙂
Zadala sva si enotedenski okvir. Mali nahbrtniki (tavelike puščava doma), brez odvečne robe. Lokalni avtobusi, samo najbolj lokalna hrana in mantra Vsak dan nekaj novega.
3, 4, zdaj! Poročava “v živo”! 🙂
