250. In sovrazim se.

Bilo jih je kaksnih 200.

Ko utegnem pobegniti od najsirsega sprektra intenzivnih drazljajev, kar jih pomnim, razmisljam. Veliko. Razmisljam sam o sebi. O tem kaj cutim, o tem kaj drugi pricajujejo naj cutim in o tem, kaj pravzaprav pricakujem sam od sebe.

Gandhijeve besede niso odvec. Nikakor ne tridm, da jih razumem v celoti, cutim pa, da lahko v moji situaciji utisajo marsikaksen dvom. “Clovek je lahko svoj najboljsi prijatelj, ali najhujsi sovraznik.”

Danasnji dan je ponudil nekaj novega. Bilo jih je kaksnih 250. Temnih, posutih z rozicami, obrabljenih. Sirokih kaksna 2 metra in na levi strani prav vsake z voskom narisana svastika, debel zeleni list in droben plamen. Bilo jih je kaksnih 250. Stopnic.

Pot vodi do templja.

Mumbai je divje mesto. Mesto, ki ne spi. Res ne. Tukaj klepet ljudi z ulice, trobljenje avtomobilov in udarce po zvonovih ali bobenckih slisis vsako sekundo. Tukaj ljudje zivijo polno, s tempom, ki ga mi ne zmoremo, pa vendar tako tiho, umirjeno, ljubeznivo in prijazno, da postaja ze nedoumljivo.

Vsaj za trenutek pa sem razumel od kod jim vse to. Vrednote, ki jih mi ne cutimo, sploh ne cutimo ali cutimo le povrsinsko, se pri njih kazejo v vsem sijaju. Zarijo in blescijo se. Ljubezen, svoboda, zelja po miru in prijateljstvu. To so vrednote za katere je potrebno garati, jih ponotranjiti in za njih ziveti. In tako si niti z eno samo temno sivo celico ne tajim, da mi je danasnji obisk v templju kakorkoli dal delcek tega, kar dozivljajo oni. Vem pa, da mi je tista urica z zaprtimi ocmi v kraljestvu vseh mogocih disav in zvokov nesebicno ponudila nekaj – pot do zelje po vsem lepem.

Danes je moj zadnji dan v Mumbaiu. Zjutraj ob 6.55 me vlak odpelje na jug, proti Goi. In ker se govori, da je za praznike tam neznanska guzva, grem se nizje. V juzno Goo. Najel bom hisico ob morju, z dimnikom in pocakal bom bozicka. Letos pride z drugimi besedami …

V soncku, tocno ob 12.00 sem te izgubil za vedno.