Zanimiv je občutek, ko spomin v zavest zmore priklicati le še doživetja, obraze, okuse in občutke s poti. Saj ne, da svet pred potovanjem za naju ni obstajal. Daleč od tega. Le tako neskončno prijetno se je preprustiti vsem novim dražljajem, da naju objemajo še tedne, mesece in zdaj že leta kasneje.
100 dni se je zdela prelomnica, kmalu je bilo pol leta. Nato pa črna luknja in ko sva glavo pomolila iz nje na drugem koncu sveta, je bilo naokoli že leto. Bova zdržala še malo? Nič ni nemogoče. In je tukaj 500 dni. Nekdo je na najini Facebook strani napisal, da sva skupaj nepretrgoma že 12000 ur. Katki se zdi to normalno, meni se zdi … ogromno.
Ko se spomnim na najin prepirček januarja 2014 nekje na Šrilanki in kako se nama je takrat zdelo, da se pod močjo novega tsunamija podira svet, se samo nasmehnem in si v mislih pošljem eno pošteno zaušnico.
