“…and Sheeva. She is the goddess of?” je bilo navkljub rahli omotici ze moje nesteto vprasanje za fanta, starega nekaj cez 20 let, ki je po poklicu … menih. To je njegov hobi, strast, njegova tradicija in usoda. In seveda, njegova dolznost, sluzba. “She is the goddess of destruction,” pravi. “Destruction? So she is not a nice god,” odgovorim s tonom, katerega sarkazem bo zagotovo zaobsel medkulturne bariere. “No,” seveda razume moj cilj, “she is a very good god. She casts away everything bad you want. So if you are sick …” Ja, ja, ja, to rabim. Cutim, da se nekaj premika v mojem trebuhu, cutim, da se mi malce moti, cutim, da me boli koza. “… then just ask Sheeva to scare the illness away.”
Ze vecer pred najdaljso voznjo z vlakom sem cutil, da nekaj ni ok. Nisem imel prave volje, nisem imel apetita, vse kar sem videl, je bila postelja. Pa sem vse skupaj pripisal epilogu potovanja. Motil sem sem …
Omotica, bolece kosti in sklepi, glavobol, driska in bruhanje. Brez apetita, se voda ni sla po grlu. Nisem mogel brati, nisem mogel poslusati glasbe. Nemocno sem zacel odstevati pri 52. Vsaki 60-ic sem sel za cifro nizje. Pocasi je slo. Na mnogo predrobnem leziscu sem ostal vedno najdalj, kolikor je bilo mogoce, pokrcen … pokrcen, ker druge opcije ni in pokrcen, ker sem tako pridobil vsaj kaksno minuto preden …
… preden sem znova kratil cas prijetni, smrdeci, majhni sobici z luknjo na sredini. O Mic, Mic. Tako dobro ti je slo do danes, vedno si se znal zorganizirati, vedno si se na vse lepo pripravil in znal vse scenarije predvideti v naprej. Ampak to, da za tole voznjo nisi kupil WC-papirja?! Budalo, debil, idiot. Recimo le, da nikol ne bom izvedel, kako se konca knjiga, ki sem jo malce pred odhodom kupil v “zeleni knjigarni”. The Great Indian Novel, written by Shashi Tharoor.
Ce odstejem vsakourne obiske sobice, ignoriranje zelodca in stalne “embrio” poze, sem dozivel nekaj, kar bi sicer trdil, da se tezko prezivi. Ko ostanes sam s seboj in se ti vsake toliko porodi misel “Prosim, prosim, samo da ni malarija”, si obkoljen s samimi tujimi obraznimi potezami in nerazumljivimi glasovi in te prvic na potovanju dejansko za nekaj sekund zgrabi panika v stilu “Kaj pa ce gre res kaj hudo narobe?”, potem si primoram storiti le eno stvar – preprosto zaupati. V nekaj, karkoli. V sebe, v ljudi, v molitev, v znanost (beri: antibiotike), v nebo …
Zaupanje je nase najvecje bogastvo. Ce ga kdaj izgubimo, ostanemo sami in osamljeni.
Trenutno sem v Delhiju. Privoscil sem si sobico za 9 eurov. Z lastno kopalnico (better safe than stupid), brisaco in milom. Toplo vodo! Samo dve noci se imam in ne bi rad, da karkoli poseze med naju. Dovolj me je naucila.
Naucila, da jo lahko v vsem njenem mavricnem sijaju dozivim le, ce verjamem, da se vse dogaja z razlogom. Da je vasko njeno dejanje “part of the big plan”. Vsaka zamuda vlaka je natancno premisljena, vsaka zastrupitev s hrano nacrtovana, celo “shuffle playlista”, ki jo sestavlja moj iPod ima po nekem cudnem nakljucju globoko sporocilo.
Misli ne smem zaceti z moram, zelim ali hocem. Ne! Preprosto pustim, da se dogaja in … in zaupam. Vse bo OK in vse ima svoj razlog!
