S prejšnjim prispevkom nisem zadovoljên. Ne da je slab, ampak priznam, da sem tisti zadnji dan v vasici Sukau ob reki Kinabatangan, ki teče globoko v deževni gozd Bornea, toliko svari delal na enkrat, da mi je zmanjkalo energije in koncentracije. Obdelal sem prek 200 fotografij, zmontiral 15-minutni vlog iz več kot 2 ur materiala, hkrati pa jedel, spal, iskal kavo in tolažil otroka, ki sta vztrajno zahtevala “vsaj eno kratko risanko”. Vsak pač rabi svoj šus.
Na Borneo nismo šli v najboljši sezoni. Ta je poleti. Junij, julij, avgust. Takrat je tam najmanj dežja in vse živali od daleč naokoli priromajo do reke, ki jim nudi edini vir pitne vode. Prav tako je takrat mogoče raziskovanje džungle združiti s poležavanjem in snorklanjem na okoliških otočkih, ki so – to veva še izpred desetih let, ko so vsi nadušeno razlagali o otočju Sipadan – menda izjemni.
Ko smo se zjutraj ob 5:55 zbrali na pomolu ob mlečno-rjavi reki, smo bili tiho. Nadeli smo si rešilne jopiče, ki nam bodo medtem ko nas, če pademo reko, žveči krokodil, pomagali natanko nič. Okoli nas so svojo simfonijo pesnili črički ali nekaj njim podobnega, tu in tam se je oglasil kakšen ptič, ki je žvrgolel za nas še nikoli slišano pesem. Previdno smo oprezali okoli sebe. Malo stran od pomola so namreč prijazna dekleta že pripravljala zajtrk za-ko-pridemo-nazaj, nad njimi pa je budno in nevarno bdela lokalna mafija. Opice makak. Ko so videle, da nihče ne gleda, so skočile na mizo, na stol, na pult in si v gobec na hitro stlačile pest sprijetega riža.
“Ne dajejte rok izven čolna,” nas je pred vkrcanjem opozoril vodnik Bruno. “Voda je visoka in tukaj okrog je veliko krokodilov.”
Sonce na Borneu, ki je precej vzhodneje od Kuala Lumpurja, a na istem časovnem pasu, vzdide hitro. Eno uro prej kot na celini, ob 20 minut čez 6. Nekaj ovinkov po reki in po drevesih so se razlile barve. Seveda zelena. Ljubimo zeleno. Pa rumena, rjavo-zlata in rdeča. Če si pogledal globlje med debla dreves in skozi zastrašujočo podrast pa tudi črna. Temna.
“Vsako leto zaradi krokodilov in slonov umre 10 ljudi,” Bruno nadaljuje z opozorili. “Še vedno veliko domačinov v tej reki lovi ribe in rake. Na kopnem pripravijo past nato pa odplavajo do izbranega mesta in past privežejo na kakšno vejo. In tam se zgodi.”
Prva vožnja po reki je kot film. Vse je novo. Vsak ovinek je izjemen, vsako drevo svojevrstno in kar ne moreš se načuditi, kako lahko vodnik v vsej kakofoniji barv in oblik najde nekaj s srcem in očmi.
“Poglejte, na desno, gor na tistih posušenih vejah na tretjem drevesu tam zadaj,” reče. In mi gledamo. Eni z izposojenimi daljnogledi, drugi “peš”, eni pa skozi objektive, ki so tukaj praviloma v ranku 200-600 mm.
In nič.
“A vidite?” vpraša. Opiše še enkrat. Bolj natančno. Kot bi razlagal otroškemu vrtcu. Potrpežljivo, po vseh letih dela še vedno navdušeno.
In potem se pokaže. Počasi. Najprej ena črna gmota. Potem se črni pridruži bela in skupaj tvorita obliko. Ptičjo. Ko se oči izostrijo in možgani “skapirajo” to novo igro, se nariše še kljun. Dolg. Rumen. In nad kljunom še nekaj.
“To je hornbill,” reče Bruno, ko iz medmetov razbere, da ga je opazilo vseh 8 belih glav v čolničku. “Ena najlepših ptic Bornea. A naj vas videz ne izda. Ko pleni, pleni brutalno. S kljunom prime veverico in ji ob drevesnem deblu zdrobi kosti.”
Vsaka naslednja vožnja po reki (vse skupaj smo jih imeli 7) je bila boljša od prejšnje. Čeprav sva že po koncu druge ali tretje že mislila, da smo “zdaj pa res videli vse kar se da”, nas je Kinabatangan vedno znova šokiral.
Voznik čolna je privil ročko, nos čolna se je dvignil, Art je zavriskal, vodnik pa se je drl skozi veter: “Gremo hitro po reki navzgor. Ustavili se bomo samo, če vidimo orangutana.” In smo šli. Sekali smo ovinke in se spretno izogibali vseh hlodom, ki so iz kdo ve kod drveli po reki navzdol. Lokalci jim pravijo “logodil”, kar bi bilo najbolje prevesti kot “drvodil”. V vodi laičnemu očesu izgledajo namreč isto kot krokodili in turisti so jih že neštetokrat poskušali neuspešno opozoriti da “tam pa nekaj plava”.
Po 30 minutah divje vožnje prispemo. Nismo edini. Čolničkov je pet, šest. Aha, tam sta še dva. Osem. Vsi na varni razdalji od obale, vsi kar se da tiho. Vidijo se samo nasmejani obrazi in dolgi objektivi. Vi usmerjeni v isto smer.
“Tamle na drevesu sta dva orangutana,” reče Jack Sparrow, nap drugi vodnik. Isto prijazen, isto navdušen, skromen in i-love-my-job hvaležen, da je lahko tudi on tukaj. “Okoli njiju pa je čreda več kot 40 slonov. Ujeta sta. Sloni so eden redkih sovražnikov orangutanov. No, poleg ljudi …”
“Zdaj pa čista tišina,” sva rekla tisočkrat. Še posebej pa pozno po sončnem zahodu, ko smo se vse malo prestrašeni in polni adrenalina odpravljali na raziskovanje deževna gozda ponoči. Čista tema. Samo tisoč zvokov. Upaš, da voznik vidi, kam pluje, ker ti ne. Vodnik mu sicer sveti s svetilko, a v težkem vlažnem zraku se fotoni odbijajo nazaj še preden pridejo do cilja na vodni gladini. V tem trenutku si še šepetamo. Otrokoma dava kakšen prigrizek, ker sta seveda sedem minut po večerji že lačna. In ko nekje pod krošnjami neznanih dreves, ki se zastrašujoče nagibajo nad vodno gladino, motor čolna ugasne, se ugasnemo tudi mi.
Tu je vodomec, ki spi. In tam naprej spijo tri ptičke stiščane druga ob drugo. Nad luknjo v skali, kjer počiva cela jata ptic, se zvija kača in si pripravlja teren. V daljavi vidimo čoln sosednje skupine, ki brezglavo zapelje skozi gosto travo skoraj v gozd. Pohitimo tja. Vodniku se na obrazu nariše največji nasmeh. Skoči na nos čolna, sveti, išče, z mačeto seka travo.
“Počasni lori je,” poskuša reči šepetajo, a se od navdušenja pravzaprav dere. “Zelo, zelo, zelo redka žival.” Za trenutek ga izgubi, potem pa spet najde odsev njegovih oči. Hitro, hitro, pridite. En po en. Poglejte ga. A ni luškan? (dobesedno njegove besede).
Videli smo ga. Fotke pa nimam. Noč je bila. Ta mala žverca pa nekje zvita med vejami in travami. Ampak to je ravno ta čar tega. Vse, kar vam lahko pokažem na fotografijah, ne zajame niti pikice tistega občutka, kot ga občutiš tam. Srce bije, v zraku diši in smrdi. Slišiš vse in nič. Vsi smo navdušeni, vsi se počutimo majhne. Malo žalostni in malo vzhičeni. Otožni, ker se kaj kmalu tam za deževnim gozdom kot rak širijo plantaže palmovega olja in rušijo soseske vsega tega, kar v bistvu naš planet sploh je. Zelena. Modra. Rumena. Srca. Oči … Narava.
