Skoraj z zagotovostjo lahko trdim, da ne bomo šli več na Koh Samui, Koh Phangan in Koh Tao. Ajde, mogoče Koh Tao še enkrat, ko bosta otroka malo starejša in bomo šli na potapljaške počitnice, z ostalima dvema pa sva zaključila. Zveni grobo, a vse, kar nam je manjkalo lani in predlani tam, smo letos doživeli in stokratno presegli tukaj na Koh Koodu – tajskem otoku tik ob meji s Kambodžo (link do Google Maps).
Ko sva izbirala otok za tokratno potovanje po Tajski, sva imela en glavni kriterij: naj bo čim bolj pristen. Na najinih solo (beri: brez otrok) potovanjih, sva najlepše trenutke doživljanja na otokih, ki so bili še povsem na začetku svoje turistične poti, hkrati pa že ponujali nekaj tistega malo za razvajat. Da se da najet motor, da imaš kakšno gurmansko restavracijo, da je sadja dovolj zate in domačine in predvsem, da se lahko kakšen dan povsem izgubiš in se vsaj za trenutek počutiš, kot da na svetu ne obstaja prav nič drugega in da bodo elektriko odkrili šele čez pol stoletja.
Iz Bangkoka smo prevoz s kombijem (VIP! + otroška sedeža) organizirali prek spletne strani iamkohchang.com, kjer boste vse detajle v perfektini angleščini dorekli z nekom, ki mu je ime Ian. Kdaj in kje vas pobere v Bangkoku, kam želite da vas dostavi, koliko otroških sedežev in takisto tudi za pot nazaj, če boste želeli. Cca. 5000 THB (130 eur) v eno smer, vredno vsakega centa. V pristanišču Laem Sok boste kupili karto za trajekt, lahko pa jo že prej naročite prek spleta, tako kot smo storili mi, da bi se izognili kakšnim nevšečnostim.
Za Koh Kood pravijo, da ima najlepše plaže na Tajskem. Ob 7 obiskih Tajske sva imela do sedaj čast obiskati 6 različnih tajskih otokov in brez kančka dvoma lahko rečeva, da so tele visoko tam zgoraj. OK, če želite snorklat, mislim, da še vedno Koh Tao zmaga, če pa je vam in/ali vašim otrokm ljubše uživati pod palmo na beli mivki ob turkiznem morju, potem je to to. Nama je še posebej všeč, da je morje tam nekje med plimo in oseko ravno pravšnje globine, da lahko tamala dva malce sputiva z vajeti in se prosto igrata v plitki vodi, ki sega vsaj prvih 30 metrov v morje. Ko je plima, plavamo vsi.
Verjetno je bil še največji izziv izbrati hotel. Teh ni neskočno, jih je pa kar nekaj in vsak za svoj rajski zaliv pravi, da je najlepši. Naš pogoj je bil, da smo čisto ob morju, da imamo svojo hiško (eno, da smo vsi skupaj), da ima hotel dobro ocenjeno restavracijo in da se lahko enostavno premaknemo do glavne ceste in gremo raziskovat. Aja, pa bazen naj ima. Saj vem, da se sliši neumno, kao: “Ka ti bo bazen, če maš kolo … morje?!”, ampak mislim, da boste starši razumeli. Skratka, izbrali smo Sea Far Resort. Plačujemo 130 eur na noč z zajtrkom.
Daaaalečn najlepše pri tem otoku pa je, ko se zbašemo na motor in se podamo v neznano. Uf, to so tisti stari dobri časi! Ko se voziš po soncu in ne veš, da te prži, zvečer pa u fris ko rdeča pesa. Da si po rokah pocast od mešanice sončne kreme in izpušnih plinov. Da se izogibaš potepuškim kužkom in uživaš ob fortissimo simfoniji vsega kar ravno tisti trenutek gomazi v neprehodni džungli, levo in desno od ceste. Se ustaviš pri tanajbolj razsutem štantu in pri tetki kupiš durian in banane, pri naslednjem stricu pa barvice in šilček za otroke. In ko ti zapaše, zaviješ dol z “glavne” ceste, poiščeš kolibo z ventilatorjem in naročiš veličastni som tam in tom yum! Level 10.000!
Če kaj želim, je to to, da smo na potovanju kar se da varni. In vem, da vožnja na skuterju sredi odmaknjenega tajskega otoka ne sodi ravno v to kategorijo, pa vendar. Opremljeni smo s čeladami, razporejeni optimalno, sam pa se po vsaj 3 letih fijakanja po azijskih cestah gor in dol in verjetno vsaj 10.000 kilometrih na motorjih takšnih in drugačnih agregatnih stanij počutim dovolj suverenega. Predvsem pa vozim počasi in uživam, ko me Lila spredaj drži za kolena, Art pa zadaj okoli pasu. Million dollar občutek!
Naš tretji večer smo se nagradili s 40-minutno vožnjo do stare ribiške vasi Ao Yai na drugem koncu otoka in po priporočilu internetov v provizorični koliščarski restavraciji naročili sašimi morskega ježga (Art ja, Lila ne), pečen ligenj (oba ja) in kuhane rake (oba ja). Ker smo ujeli ravno sončni zahod in izhod pisanih ribiških ladij na lov, je bila scena popolna.
Na poti domov, smo se ustavili na sladoledu, pivu, bananah in dveh mango sticky rice-ih, ker smo pri vseh tem kosilu zgoraj ostali kratkomalo lačni. 🙂
Jutri raziskujemo dalje …
