Ura je bila 9:00. Zalili smo rože, izpraznili hladilnik, pozabili sveže narezano sadje in se odpeljali proti letališču (hvala, Rado!). Vse, kar bomo potrebovali v naslednjih dveh mesecih, smo stlačili v dva kovčka. Modrega za Arta in mami, roza za Lilo in očija. Po sedem gatk in majic, nekaj oblekic, ene sandale in nekaj za dež, tople hlače in vetrovko za Novo Zelandijo, maske za potapljat za Fiji. Nalepk cela vreča za na letalo in dramine za trajekt. Imamo vse? Ne! OK, gremo!
Tudi tokrat smo si let razbili na dva dela kot lani, le s to izjemo, da tokrat ne bomo prevedrili tri dni v Dubaiu, ampak smo vsak odspali nekaj kitic kar na letaliških sedežih in se nato še trikrat bolj zaspani in – začuda – prav nič tečni, premaknili še na drugi let via Bangkok. En InsideOut 1, en InsideOut 2, eno Moano, 10 minut Garfielda, 30 minus Sonica, en The Office (op.a. baby shower za Jan!), naslednjih 30 minus Garfileda in prvih par potez na legendarnem Bejewled 2 kasneje smo pristali v Bangkoku. Manj kot 24 ur za tem, ko smo zaprli hladilnik v Ljubljani.
Ne vem, kako izgleda vaš protokol, ko pristanete na tropskem letališču, ampak naš gre nekako takole. Najprej se seveda na poti iz letala do kovčkov izgubimo. Art in mami gresta ven pri drugem izhodu iz letala kot midva in – puf – izgubljeni! Ko se končno najdemo, odpeketamo do traku, kjer se vrtijo kovčki. Ko jih dobimo in ko vsi normalni ljudje strumno odhitijo iz letališča, se za nas šele začne. Najprej gremo kakat in lulat v parih. Temu sledi tradicionalno polnjenje vode na pitnikih. Ko smo vsi napiti in izpraznjeni, odpremo kovčke, najdemo sandale, kratke hlače, kratke majice in kapce in se pred vsemi prodajalci SIM kartic za turiste glatko slečemo in preoblečemo. Tako, zdaj smo nared.
Ne morem dalje, ne da bi pohvalil otroka. Ko bosta iz pekla, bomo tudi to zabeležil v anale, ampak tokrat je bilo neverjetno. Očitno je vsaj malo pomagalo to, da smo iz Ljubljane štartali spočiti in naspani, pa vendar. Ne na prvem, ne na drugem letu, tudi na mučnem letališču vmes, pa na tistem dolgem vlaku iz letališča v center Bangkoka, niti eden izmed njiju ni enkrat samkrat zajokal.
Že res, da smo se overdosali na risankah, ampak tukaj nam je staršem oproščeno. Prvič je zajokala Lila. Ko smo se z dvigalom premaknili zgornjega perona za vlak čisto dol do bangkoške ulice, smo se že vsi mi trije in vsi kovčki spakirali ven iz dvigala, Lila pa se je z nahrbtnikom zataknila za držalo za roke in se kljub vsem naporom ni uspela iztrgati. Ko jo je že skoraj odneslo s seboj v neznano nadstropje, je zajokala: “Očiiiii, pomagaj!”. Rešena!
Živimo v predelu Sukhumvit, v na modro pobarvanem hotelu Best Comfort. Naj vas ime ne zavede. Best lahko izključimo brez dvoma, comfort pa morda za 60 eur na noč za cel naš apartma (štedilnik je zarjavel in ne dela) niti ni tako odveč. Imamo vsak dan sveže postlane postelje, dnevno sobo s televizijo, ki je ne prižgemo zabogane-stran-s-hudičem, v 9. nadstropju bazen, ki je že zadal prve bojne rane. Čez cesto je dobra kava, kakšnih 30 masažnih salonov, dva 7-elevna in nekaj okusnih restavracij.
In kar je najpomembneje: prvič odkar potujemo, nam je uspelo premagati urok prvega dne. Za tiste, ki ne veste: to je urok, ki nas spremlja na vsakem potovanju in nam zagotavlja, da gre prvi dan prav vse narobe, vrhunec pa doseže s tem, da nam po celotni kalvariji premika iz točke A do točke Ž, na koncu postreže še z zelo poraznim prvim obrokom na končni destinaciji. Ampak ne! Tokrat sva ga ukanila. Že doma sva namreč našla in zacahnila točno določeno restavracijo, kamor se bomo parkirali 5 minut po tem, ko se prijavimo v hotel. In smo se res. Bilo je … izvrstno!
“Ej, men se zdi, da bomo tokrat tale jetlag premagali čist na simple,” pravim, ko se mrtvo zaspani zvečer ob 9. spravljamo v posteljo. Prisili smo se, da smo prebedeli še nekaj ur po sončnem zahodu in tako izboljšali naše možnosti, da spimo do jutra.
“Res nam dobro kaže,” pravi Katka. “No, lej, bomo videli.”
Smo se vlegli, dali klimo na prijetnih 25 stopinj, si dali objemčke in lupčke za lahko noč in zaspali. Po tako dolgem premiku je telo hlastalo za počitkom. In smo spali in spali in spali. Tako kot sem se vlegel, tako sem se tudi zbudil. Naspan, nič utrujen. Vesel, da bom odgrnil zavese in moje najdražje zbudil z jutranjimi sončnimi žarki.
Si nadanem očala, pogledam na telefon. 00:07.
Oh well …
Prvi 🙂